K problematiki vpliva stičnega jezika – nemščine na semantične spremembe in stilno vrednost najstarejše slovenske knjižne leksike (16. stoletje)

Povzetek

S pomočjo teoretičnih izhodišč in raziskovalnih metod kontaktnega jezikoslovja želimo ugotoviti, katere pomenske spremembe so doživljali prevzeti leksemi v primerjavi z izhodiščnimi nemškimi (ali latinskimi, sprejetimi s posredovanjem nemščine) v procesu integracije v slovenski jezikovni sistem in knjižni jezik 16. stoletja. Rezultat jezikovnega stika na semantični ravni je adaptacija pomena tuje beside (t. i. modela) iz jezika dajalca v sprejeto besedo (t. i. repliko) v jeziku prejemniku. Pokazale so se tri možnosti prenosa pomena. (1) Novi pomen prevzete besede v jeziku prejemniku je povsem enak tistemu v izhodiščnem tujejezičnem leksemu (to je ničti pomenski razvoj), npr. antitrinitar, alkoran, aloe/aloes, cenzura, dekan, disputacija. Iz izbranih zgledov je razvidno, da v to skupino praviloma sodijo specializirani leksemi, največkrat iz klasičnih jezikov ali iz nove visoke nemščine, s katerimi je bila slovenščina v 16. stoletju prvikrat v stiku. (2) V jezik prejemnik se sprejme le eden od pomenov izhodiščnega tujejezičnega leksema (pomensko oženje). Prva stopnja sekundarne prilagoditve (adaptacija drugotnih pomenskih sprememb) se lahko izvrši že v trenutku prevzema. Gre za oženje pomenskega polja (področja) leksema, ki ima v izhodiščnem jeziku specializirani (največkrat terminološki) pomen in (po determinologizaciji) splošni pomen, na zgolj splošno rabo v knjižni slovenščini 16. stoletja, npr. ara 'kar zagotavlja, jamči za kaj'. (3) Na drugi stopnji sekundarne prilagoditve prevzeti leksem pridobiva nove, dodatne pomene (pomenska širitev), tudi neodvisno od izhodiščnega tujega, npr. činž. Tudi prevod tujejezičnega leksema z že obstoječo domačo besedo lahko privede do njenega pomenskega razvoja v večpomenskost, kar vsekakor dokazuje upovedovalno ustvarjalnost slovenskih protestantov in izrazno moč slovenskega jezika. Na primer s pridevnikom čuden so se prevajali nemški leksemi: wunderbarlich, wunderlich, unnatürlich, ungewohnt, gar wundersam, seltsam, abscheulich, zaradi česar ima ta pridevnik v knjižni slovenščini 16. stoletja kar pet pomenov in dva podpomena. Pod dominantnim vplivom jezika dajalca iz prevodnih predlog so nekateri leksemi ob slovarskem pomenu pridobili dodatne konotativne pomene. Pri analizi smo se omejili na rabo, ki jo v nastajajočem Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja označujejo ekspresivni kvalifikatorji: ekspr., slabš., iron., evfem., vznes. Pogosto je šla konotativnost v smer pejorativnosti, ki so jo doživljali predvsem stari prevzeti krščanski termini, npr. ceremonija, menih, nuna, papež, odpustek ipd. Tudi tvorbeno razvidne manjšalnice so bile večkrat spodbujene s tujejezično predlogo, vendar vpliv nemščine ni bil tolikšen, kot bi morda pričakovali. Na omejenem številu analiziranih zgledov (od A do vključno D) se je izkazalo, da se pomenska razlaga nujno ne ujema z besedotvorno, npr. banderce 'zastava, prapor' (prim. nem. Fenlin, LB 1545, 1219), cafelc 'želodu podoben predmet, ki se kam zatakne' (nem. Zapflin, MTh 1603), po drugi strani tudi priponsko obrazilo za manjšalnost ni bilo vedno spodbujeno s prevodno predlogo, npr. ahkerec 'izzidek, pomol' (nem. Ercker, LB 1545, 1089), človeče (nem. mensch, LH 1566, III, LXIIIIb).

Jezikoslovna analiza je potrdila, da je semantični razvoj v večpomenskost tako pri prevzetih kot domačih leksemih eden od pomembnih razlogov za številčno skromen obseg knjižne leksike 16. stoletja (nekaj nad 22.000 besed). To je poleg funkcijskozvrstne zamejenosti knjižne leksike mogoče pripisati tudi praktičnim stališčem in ravnanju protestantskih piscev, ki so pri poimenovalnem primanjkljaju ustaljenim prevzetim in domačim leksemom dodajali nove pomene, kar je bilo lažje in hitreje, kot če bi tvorili nove besede, kalkirali ali pretirano prevzemali iz tujih jezikov. Raba večpomenskostnih poimenovalnih postopkov pa je bila ne glede na tujejezično spodbudo tudi odraz ubesedovalne ustvarjalnosti slovenskih protestantskih piscev in izrazne moči slovenskega jezika v 16. stoletju.