Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies

Pide. *peh2ur ‘ogenj’. Dve slovanski etimologiji

2021-10-14T08:52:37+02:00

Razprava obravnava dva tradicionalna praslovanska etimona. (1.a) Psl. *netopyŕĭ, *netŭpyŕĭ ‘netopir’. Prva oblika je široko izpričana v vzhodno- in zahodnoslovanskih ter zahodnih južnoslovanskih jezikih; slednja, ki se kaže le v srednji ruščini, nima sodobnih odrazov. (1.b) Psl. *netopyŕĭ, *netŭpyŕĭ ‘vešča > metulj’. Prva oblika je izpričana v polabskem netüpar ‘metulj’, slednja pa v shr. lȅptīr, lȅpīr, črnogor. lȅper ‘metulj’. Primerjava s psl. *noťĭlegŭ ‘prenočišče’ kaže na ppsl. *[nekt-i+pūr]-ja- ‘tak, ki je v zvezi z nočnim ognjem’, tj. sklop ppsl. *nekt-i (prim. stru. nočĭ prisl. ‘ponoči’) in *pūr ‘ogenj’. Tako vešče kot netopirji se ponoči naravno pojavljajo v bližini ognja. (2) Psl. *ǫpyŕĭ ‘povratnik iz smrti, pošast’ je pojasnjen kot ppsl. *[un-pūr]-ja- ‘tak, ki je brez ognja’. Družbeno-kulturni kontekst nastanka besede je stara slovanska sežigalna kultura, v kateri se predčasno umrli smatrajo kot sredstva zlih sil. V zaključku je podan komentar k izjemnim arhaizmom v teh besedah.

Slovenska narečna poimenovanja za žlico, nož in vilice

2021-10-14T08:49:45+02:00

V prispevku so osvetljena narečna poimenovanja za jedilni pribor, ki se uporablja pri uživanju ali pripravljanju jedi – žlica, nož in vilice. Ker obravnavani narečni leksemi poimenujejo tri predmetnosti s podobnimi, a vendar različnimi kulturološkimi oz. etnografskimi ozadji, smo si pri pregledu izvora leksemov zastavili vprašanje njihove povezanosti z izvorom denotatov samih. Stanje v slovenskih narečjih smo osvetlili in osmislili še s splošnoslovanskim knjižnojezikovnim gradivom. V ospredju je jezikoslovna analiza, in sicer geolingvistična, besedotvorno-etimološka ter pomensko-motivacijska. Etnološki okvir služi zlasti za predstavitev razlogov za (ne)prevzetost leksemov. Izkaže se, da so poimenovanja za žlico in nož neraznovrstna z vidika prevzetosti, saj sta denotata na slovenskem jezikovnem območju v uporabi že razmeroma dolgo. Vilice so bile uveljavljene v širšo uporabo kot del jedilnega pribora relativno pozno, zato je najpogostejše poimenovanje zanje besedotvorni deminutiv, na stiku z neslovanskim prostorom pa se opaža visoka stopnja prevzetosti leksemov. Poimenovanje za nož izkazuje besedotvorno raznovrstnost zaradi različnih namembnosti v preteklosti. eksemi nožič, vilice oz. edninsko vilica in razsoška oz. množinsko razsoške so doživele besedotvorno spremembo, saj ohranjajo strukturalne pripone, le-te pa niso (več) nosilke besedotvornega pomena, so torej tavtološke izpeljanke. Leksema nož in pošada pričata o pomenski oz. semantični spremembi, pri obeh je prišlo do ožanja pomena, in sicer v smeri nadpomenka → podpomenka.

Med terminologijo in splošno leksiko: determinologizacija in z njo povezane slovaropisne ter uporabniške dileme

2021-10-21T18:46:09+02:00

V prispevku se posvečamo razlikam med terminografskim in leksikografskim delom ter predstavljamo ključne konceptulane predpostavke, v katerih se terminološki in splošni razlagalni slovarji razlikujejo. Podrobneje obravnavamo proces determinologizacije in opozarjamo na nekatere zadrege, s katerimi se srečujemo pri slovarskem opisu leksemov, ki imajo v matičnih strokah status terminov, hkrati pa so se že uveljavili v besedilih, namenjenih splošnim uporabnikom. Pozornost posvečamo tudi dilemam, s katerimi se uporabniki srečujejo pri interpretaciji podatkov v terminoloških in splošnih razlagalnih slovarjih, pri čemer ugotavljamo, da je ključno, da uporabnike ozaveščamo o razlikah med različnimi tipi jezikovnih priročnikov in njihovi vlogi, hkrati pa zagotavljamo, da so informacije v priročnikih, zlasti če so predstavljene na enem mestu, npr. na slovarskem portalu, kolikor je mogoče nedvoumne. V tem smislu predlagamo, da bi imeli slovenski splošni razlagalni slovarji, kot je eSSKJ, poleg normativnih opozoril po potrebi tudi posebna terminološka opozorila, v katerih bi uporabnike opozarjali na pomembne razlike v rabi izhodiščnih terminov v splošnem in strokovnem jeziku in na večja razhajanja med knjižnojezikovno in ožjo terminološko normo.

Pomenske lastnosti in značilnosti rabe slovenskih oziralnopoljubnostnih zaimkov

2021-10-14T08:44:21+02:00

Prispevek predstavlja osrednje pomenske lastnosti in značilnosti rabe slovenskih oziralnopoljubnostnih zaimkov (OPZ). Analiza vzorca iz korpusa Gigafida 2.0 je pokazala, da so OPZ k negativni polarnosti usmerjeni izrazi (NPI) in izrazi proste izbire (IPI). Značilnosti NPI in s tem lastnosti eksistencialnih kvantifikatorjev OPZ dobijo v pomenskem dosegu navzdol monotonih operatorjev. V okoljih, ki niso navzdol monotona, ti zaimki dobijo lastnosti IPI. Če se OPZ nahajajo izven dosega modalnih operatorjev, privzamejo lastnosti univerzalnih kvantifikatorjev in ustvarjajo učinek proste izbire. V dosegu modalnih operatorjev in v nemodalnih okoljih pa se obnašajo kot eksistencialni kvantifikatorji in izražajo dejstvo, da govorec referenta ne pozna ali se mu njegova identiteta ne zdi pomembna. OPZ lahko uvajajo tudi proste oziralne odvisnike – določne izraze, ki opisujejo množice posameznikov ali situacij. Raba tovrstnih odvisnikov je sprejemljiva le, če obstajata najmanj dva potencialna referenta, ki ustrezata opisu v odvisniku.

Strokovno-znanstveno pisanje v slovenščini: stanje ter izvor znanja in veščin pri študentih

2021-10-21T18:45:26+02:00

Prispevek obravnava dve vprašanji, povezani s pisanjem strokovno-znanstvenih besedil v slovenščini: (a) katera znanja in veščine so potrebni za táko pisanje ter (b) kje in kako so usvojeni. Odgovore smo pridobili z anketo, izvedeno med slovenskimi doktorskimi študenti različnih znanstvenih področij (odzvalo se je 464 anketirancev), in 15 polstrukturiranimi intervjuji (10 z doktorskimi študenti in 5 z mentorji; vsi z Univerze v Ljubljani). Rezultati so pokazali, da večina doktorskih študentov svoje znanstveno pisanje v slovenščini ocenjuje kot zelo dobro ali odlično, hkrati pa menijo, da bi svoje znanje lahko še izboljšali, npr. pri splošnem akademskem besedišču in kolokacijskih zvezah. Najpomembnejši način pridobitve omenjenih znanj in veščin je branje ter pisanje te zvrsti besedil, in to v čim večji količini, pri čemer imajo ključno vlogo povratne informacije mentorjev.

Različice govorjene slovenščine na avstrijskem Koroškem in govorne prakse mladih pripadnikov manjšine

2021-10-21T18:44:32+02:00

V prostoru dvojezične avstrijske Koroške se zadnja desetletja odvijajo pomembne in vidne spremembe, npr. rast prijav k dvojezičnemu pouku, k slovenski narodni skupnosti se prištevajo prebivalci na območjih, kjer jih prej ni bilo. Po drugi strani pa se manjša število posameznikov, primarno jezikovno socializiranih v narečje, pojavljajo se nove različice govorjene slovenščine (npr. slovenščina priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik in slovenščina priseljencev iz Slovenije; slovenščina nemško govorečih posameznikov, ki se slovenščine učijo v šoli in na tečajih). Ob splošnih ugotovitvah raziskav je pomemben tudi vpogled v (jezikovno) življenje in doživljanje sprememb na ravni posameznikov. V prispevku so predstavljeni izsledki
iz biografskih intervjujev, opravljenih s sedmimi študenti slovenščine na Univerzi v Celovcu. V ospredju so tri tematike: razmerje do lokalnega narečja, raba knjižnega jezika na individualni in skupnostni ravni, govorno prilagajanje v skupinah. Na ravni narečja se jezikovna podoba Koroške spreminja pod vplivom različnih procesov, med drugim zaradi migracij znotraj regije, družbeno-ekonomskih in izobrazbenih sprememb znotraj manjšine, priseljevanja iz Slovenije. Vedno več je družin, v katerih starši z otroki zavestno uporabljajo knjižno različico. Raziskave in intervjuji potrjujejo, da se narečje tudi pri mladih pripadnikih manjšine kaže kot močan identifikacijski in čustveni dejavnik. Respondenta, ki sta od doma znala zgolj knjižno različico, sta se narečja priučila kasneje, zlasti od vrstnikov. To jima je omogočilo, da med njimi ni bilo bariere, o kateri sicer poročajo nekateri govorci, ki niso bili primarno jezikovno socializirani v narečje. Drugi respondenti so se s knjižno različico srečali v vrtcu ali šoli, danes se nanjo zasebno opirajo zlasti v pogovorih z govorci bolj oddaljenih koroških ali slovenskih narečij. V intervjujih so potrdili tezo o posebnostih koroške standardne različice, kot jo poznajo zlasti iz manjšinskih medijev. Razlike opažajo na fonetični in delno besedni ravni, a se jim ne zdijo velike. Obstoja skupne regionalne pogovorne različice respondenti niso potrdili. Vendar pa so najkasneje na stopnji sekundarnega izobraževanja razvili sposobnost prilagajanja govorcem drugih koroških narečij, ki je pogojena z njihovo tudi sicer bolj razvito jezikovno zmožnostjo v slovenščini. Danes ob pogovarjanju z govorci, ki govorijo drugo narečje, praviloma ne preklapljajo v nemščino.