Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies

Karel Veliki in vsi kraljevi možje. Psl. *korlĭ ‘kralj’?

2023-11-07T11:40:48+01:00

Prispevek sta spodbudili F. Curtova zavrnitev tradicionalne etimologije psl. *korľĭ in nezadovoljiva obravnava te etimologije v avtoritativnem Ètimologičeskij slovar’ slavjanskich jazykov, ki ga ureja O. N. Trubačov. Prikazuje, da fonetična in morfološka analiza kažeta na praslovanski svojilni pridevnik *korl-j-ĭ s prvotno nanašalno vrednostjo ‘Karlov’, posamostaljen kot ‘Frankovska oseba z avtoriteto’, kasneje > ‘vladar, kralj’ (prvič predlagal Lunt 1966). Praslovanski status rekonstrukcije *korľĭ, v katerega se je dvomilo, se izkaže ne za empirični, temveč pomemben teoretični problem.

Antroponimska motivacija v poimenovanjih živali (na podlagi gradiva za Slovanski lingvistični atlas)

2023-11-07T11:56:06+01:00

Gradivo leksikalno-besedotvorne serije Slovanskega lingvističnega atlasa nam ne omogoča le preučevanje besedišča slovanskih jezikov ter zanj značilnih pomenskih in besedotvornih pojavov, ampak tudi analizo motivacijskih poimenovalnih vzorcev. Z njihovo obravnavo v okviru ene tematske skupine ter z uporabo lingvističnogeografskih metod lahko sklepamo o notranji obliki posameznih besed, katerih izvor je prepoznan kot nejasen. Prvi del atlasa Živalski svet vsebuje veliko živalskih imen, ki so nastala iz antroponimov. Rezultat njihove analize je nekaj etimoloških predpostavk, ki se nanašajo na slovenski leksem martȋnček ‘majhen kuščar’ in ukrajinski leksem ра́влик, ла́врик ‘polž’. Prvi izmed njih, pa tudi hrv. martinak, martinčec ‘skalni kuščar’, naj bi izhajal iz imen žuželk in črvov z istim korenom, ki živijo v trti in grozdih: prim. sln. martȋnec ‘črv na trti’ (‘der Rebenwurm’), martinec ‘gosenica trtnega sukača’, martíncelj ‘črv na trti’, hrv. martinac ‘metulj trtnega sukača’. Ti so lahko tvorjenke iz imena Martin, saj je znano, da je Martinovo (11. novembra v Sloveniji in na Hrvaškem) praznik vinogradnikov in vinarjev. Tako lahko previdno domnevamo, da so bili ti predstavniki živalskih vrst poimenovani po njem. Jezikovno gradivo potrjuje pomensko povezavo ‘črv’ – ‘žuželka (njena ličinka)’– ‘kuščar’: gradivo Slovanskega lingvističnega atlasa vsebuje številne primere združevanja pomenov ‘kuščar’ in ‘črv’ v enem leksemu. Za ukrajinsko ра́влик, ла́врик ‘polž’ je podana utemeljitev povezave z imenom Lavr. Obstaja namreč redno sovpadanje poimenovanj za polža in pikapolonico: prim. ‘pikapolonica’ – (petr)-ik-ъ (belorus.), (ivan)-ьč-ik-ъ, (van)-ьk-a (rus.), (lavrjen)-ъk-ъ (polj.); ‘polž’ – (petr)-ik-ъ (ukr.), (ivan)-ьč-ik-ъ (ukr., rus.), (ivan)-ьk-a (ukr.), (lavr)-ik-ъ (ukr.). Poleg tega te leksikalne skupine povezujejo imena, povezana z rogatimi živalmi: prim. ‘polž’ – korv-uš-ьk-a, vol-ik-ъ (rus.), elen-ь (rus.); ‘pikapolonica’ – korv-uš-ьk-a, bož-ьj-A korv-uš-ьk-a, bog-ov-A korv-uš-ьk-a (rus.), bož-ьj-Ь vol-ik-ъ, bož-ьj-Ь vol-ьk-ъ (sln.), elen-ь, elen-ъk-a (ukr.). Tako lahko domnevamo, da je prisotnost skupnih imen za polža in pikapolonico s korenom korv-, vol- in elen- privedlo do nadaljnje konvergence pri njihovem imenovanju in prenosu poimenovanj za pikapolonico, ki izhajajo iz antroponimov Peter, Ivan in Lavr (Lovrenc), na polža.

Narečna klasifikacija govora Ravne Gore v Gorskem kotarju

2023-11-07T12:17:12+01:00

V prispevku je predstavljen govor dela kraja Ravna Gora (tj. večji zahodni del ‒ zaselki Stari Varoš, Jarak, Bajt in Vrh), ki leži na jugu Gorskega kotarja na Hrvaškem. Govor se je do sedaj interpretiral različno, in sicer kot 1) (priseljenski) govor rovtarske narečne skupine slovenskega jezika, 2) (goranski) govor kajkavske narečne skupine hrvaškega jezika, 3) govor kostelskega narečja dolenjske narečne skupine slovenskega jezika. Podano je na novo zbrano narečno gradivo zahodnega dela Ravne Gore, na osnovi česar so povzemalno predstavljene njegove glavne jezikovne (vokalne, konzonantne in prozodijske) značilnosti. Zaradi zgodnje podaljšave nekdaj skrajšanih akutiranih zložnikov v nezadnjem besednem zlogu je odraz za */*- enak, in sicer ẹː. Odrazi ejevskih in ojevskih glasov so sovpadli: issln. *ē/*è- = */*- > ẹː in issln. *ō = *ò- = *ǭ/*- > ọː oz. redkeje ȯː. Odraza za issln. *ī /*ì- in *ū/*ù- sta i in u oz. iː in uː po sekundarni podaljšavi. Odraz stalno dolgega polglasnika in novoakutiranega polglasnika v nezadnjem besednem zlogu je sovpadel z odrazom za issln. *a, tj. issln. */*- = *ā/*à- > åː. Odraz za issln. */*- je ọː. Odraza umično naglašenih e in o sta e oz. eː in a oz. aː. Za diftonški odklon pri odrazu za issln. */*-, ki je izpričan v redkih primerih, se v prispevku dopušča interpretacijo, da gre za arhaizem. Govor pozna več oblik moderne vokalne redukcije ‒ popolno prednaglasno akanje, različen razvoj izglasnih *-ǫ (> -a) in *-o (> -ȯ/-u). Govor je izvršil umik na prednaglasno kračino in nadkračino ter (delno) terciarni premik starega cirkumfleksa. Na osnovi glavnih vokalnih, konzonantnih razvojev in izvedenih mlajših naglasnih umikov ter ob pritegnitvi dodatnih definicijskih kriterijev (krajšanje visokih vokalov i in u, odraz za issln. */*-, odraz za issln. */*- in premet pred ustničniki in nebniki, prednaglasno akanje, razvoj izglasnega *-o, odraza za issln. *ĺ in *ń ter razvoj izglasnega issln. *-g) se govor zahodnega dela Ravne Gore sinhrono umešča v rovtarsko narečno skupino slovenskega jezika. Govor je prikazan na Karti slovenskih narečij (različica 2023).

O arhaični oksitonezi v slovenskem terskem narečju

2023-11-07T12:25:36+01:00

Članek obravnava oksitonični naglas tipa mokȁ ‘moka’, bradȁ ‘brada’ v centralnem pasu terskega narečja, ki temelji na gradivu iz monografije Janoša Ježovnika (2022). Ta vrsta naglasa se v slovenski akcentologiji in dialektologiji pogosto tolmači kot inovacija, saj se umik kratkega naglasa iz končnega odprtega zloga na prejšnjo dolžino običajno šteje za splošnoslovensko inovacijo. Ta vrsta naglasa se pojavlja v naslednjih oblikih: besede kot mokȁ, besede kot gensg kjučȁ, besede kot vinȍ, pridevniki kot mladȁ, in participi kot treslȁ (se zdi da najstarejši govorci še ohranjajo neskladno dolžino v teh oblikah). Progresivni premik tipa *jùžina ‘kosilo’ > Porčinj južȅn̥ a je jasno ločen proces, in nasprotje infinitiva *pećȉ, vendar *rásti (s inovativnim naglasom v drugem obliku
z dolgim korenom) je povezano s tipičnim kajkavsko-čakavsko-zahodnoštokavskim ne-fonetičnim »umikom« naglasa v določenih oblikah (kot je infinitiv). Avtor sklene, da centralni del (Prosnid–Porčinj–Subid) terskega narečja (in nekatera druga slovenska narečja, kot kobariško) še vedno ohranjajo stari slovanski končni naglas v odprtih zlogih tudi po prvotno dolgem korenu.

Namenilnik v panonski in štajerski narečni skupini slovenskega jezika: pregled na osnovi narečnih opisov

2023-11-07T12:34:16+01:00

V prispevku je obravnavan namenilnik, predvsem v razmerju do nedoločnika, v panonski in štajerski narečni skupini slovenskega jezika, posebej pa je v zvezi s tem izpostavljen prispevek akademikinje Zinke Zorko, priznane dialektologinje. Narečni opisi kažejo, da se namenilnik in nedoločnik razlikujeta v celotni panonski narečni skupini, tj. v prekmurskem (npr. nedoločnik ˈdẹlati, ˈpẹčti proti namenilnik ˈdẹlat, ˈpẹčt v Cankovi), slovenskogoriškem (razlika se deloma briše v ščavniškem, voličinskem in trojiškem govoru – zaradi skrajševanja nedoločnika), prleškem in haloškem narečju, in na vzhodu štajerske narečne skupine, tj. na vzhodnem robu srednještajerskega narečja (Strmec pri Rogatcu) in v večjem delu kozjansko-bizeljskega narečja. Posamezne glasovno različne oblike se pojavljajo v zgornjesavinjskem narečju (Zadrečka dolina), v delu južnopohorskega narečja (npr. Ruše, Hoče, Miklavž na Dravskem polju) in v kozjaškem podnarečju (npr. nedoločnik ne sˈmeːiš̯ ˈpaːst proti namenilnik gˈrẹːm ˈpoːst v Selnici ob Dravi). Namenilnik se je izenačil z večinoma skrajšanim dolgim nedoločnikom na -t v srednjesavinjskem, večini srednještajerskega (brez vzhodnega roba) in južnopohorskega narečja ter v posavskem narečju. Pri namenilniku so ponekod obravnavane tudi skladenjske značilnosti, predvsem rodilniški predmet, in konkurenčne oblike in skladenjske zgradbe. Rodilniški predmet ob namenilniku je izpostavljen v panonski narečni skupini (tipa gˈrẹm ˈriːp loˈviːt v prleškem govoru Gomile pri Kogu). Med oblikami in skladenjskimi zgradbami, ki konkurirajo namenilniškemu polstavku oz. namenilniku, se najdejo namerni odvisnik (slovenskogoriško narečje), velelnik po glagolu gibanja v velelniku (srednještajersko narečje, Šmarje pri Jelšah), sedanjik (redko, slovenskogoriško narečje) in prihodnjik (prleško narečje, Gomila pri Kogu). Zinka Zorko je v svojih narečnih opisih zelo pogosto analizirala tudi oblikoslovne značilnosti, pri čemer je
včasih pozornost namenjala tudi razmerju med nedoločnikom in namenilnikom. Če se omejimo le na analizirana narečja, je Zinka Zorko zaslužna predvsem za predstavitev stanja v panonski narečni skupini, v južnopohorskem narečju in kozjaškem podnarečju, v manjši meri še v srednještajerskem narečju (Strmec pri Rogatcu) in laškem podnarečju (Šentrupert nad Laškim). V panonski narečni skupini je opozorila tudi na skladenjsko posebnost vezave namenilnika z rodilnikom.

Najpogostejši termini s pridevnikom telesni v slovenski kineziološki terminologiji in njihovi angleški ustrezniki

2023-11-07T13:06:01+01:00

Pridevnik telesni se v kineziološki terminologiji najpogosteje pojavlja v terminih telesna vadba, telesna dejavnost, telesna pripravljenost, telesna aktivnost in telesna zmogljivost. Za nekatere od teh terminov bi lahko na podlagi njihovega prevajanja v angleščino v besedilih slovenskih kineziologov sklepali, da so sinonimi. To velja tako za termina telesna pripravljenost in telesna zmogljivost, ki se oba prevajata kot physical fitness, kot tudi za termina telesna dejavnost in telesna aktivnost, ki ustrezata angleškemu terminu physical activity, sinonim za zadnja dva pa bi lahko predstavljal celo termin (telesna) vadba, ki se sicer večinoma prevaja kot (physical) exercise, občasno pa tudi kot physical activity. Razmerja med temi pojmi smo preverjali tako, da smo v uporabljenem vzorcu strokovnih in znanstvenih člankov raziskali še ostale slovenske ustreznike za termine physical activity, fitness in exercise. V zvezi s slovenskimi termini, ki so v rabi za pojem physical activity, smo kot najpogostejše in ustrezne identificirali telesno dejavnost, ki je zdaleč najbolj uveljavljeni termin, in telesno aktivnost, pa tudi gibalno dejavnost in gibalno aktivnost. Sami sicer zaradi večje pojmovne jasnosti za ta pojem predlagamo besedno zvezo gibalna aktivnost (ali gibalna dejavnost). V splošni rabi znotraj spletne slovenščine ima izmed omenjenih poimenovanj najvišjo frekvenco telesna aktivnost, drugo najpogostejše je telesna dejavnost, tretje najpogostejše pa je fizična aktivnost, ki se v kineziološki terminologiji ne pojavlja. Samostalnik fitness se je v kinezioloških besedilih prevajal ne samo kot telesna pripravljenost, pač pa, izjemoma, tudi kot (telesni) fitnes, telesna priprava, splošna kondicijska priprava, kondicija in vzdržljivost. V zvezi s sinonimoma telesna pripravljenost in telesna zmogljivost ugotavljamo, da je prvi tako v terminološki kot splošni rabi bolj razširjen. V splošni rabi so kot pogosto rabljeni sinonimi za termin telesna pripravljenost navzoči fizična pripravljenost, fizična kondicija in telesna kondicija, vendar pa strokovnjaki odsvetujejo rabo besede kondicija, pridevnika fizični pa ne uporabljajo. Predlagamo, da se kot slovenski ustreznik termina physical fitness v kineziologiji uporablja telesna zmogljivost, telesna pripravljenost pa kot ustreznik angleškega termina physical condition, na podlagi razlage termina telesna zmogljivost na spletišču SLOfit Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki ta pojem razlaga kot kombinacijo telesne pripravljenosti in telesne sestave. Samostalnik exercise se v strokovni literaturi ni prevajal samo kot (telesna) vadba, ampak
tudi s samostalnikoma napor in vaja. Slovenski kineziologi prevajajo samostalnik vadba resda najpogosteje kot exercise, vendar pa tudi kot training, workout, practice in physical activity, medtem ko slovenski termin trening navadno prevajajo kot training ali training session. Vadba in trening sta povezana termina, in sicer trening označuje del procesa športne vadbe. Zdi se, da v splošni rabi tega razlikovanja med besedama ni, saj se trening v korpusu spletne slovenščine pojavlja pogosteje kot vadba, medtem ko je v terminološki rabi razmerje obrnjeno v prid slednje.

Neinstitucionalni in samonikli preskriptivizem za slovenščino

2023-11-07T13:16:07+01:00

Za slovensko govorno skupnost ima pravopis skupaj s pomožnimi orodji, kot sta portal Fran in Jezikovna Svetovalnica, najvišje normativne pristojnosti. Kljub temu tudi v Sloveniji opažamo pojave neinstitucionalnih priročnikov, ki odgovarjajo na težave uporabnikov, izhajajoče iz zapletene ubeseditve pravopisnih pravil na eni ter visokih časovnih zahtev na drugi strani. Zaradi dejstva, da govorkam in govorcem vendarle pomagata pri razreševanju normativnih zadreg, smo preučili dve obliki preskriptivizma: neinstitucionalnega in samoniklega. Neinstitucionalni preskriptivizem se je pojavil v angleško govorečem svetu predvsem v obliki priročnikov za rabo, tiskanem žanru, ki ima nabor definicijskih lastnosti in navadno sloni na avtorjevem osebnem izostrenem jezikovnem občutku. Samonikli preskriptivizem je razmeroma nov pojav, ki ga omogoča razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij, gre pa za interaktivno razreševanje jezikovnih problemov med različnimi uporabniki, ki niso nujno jezikovni profesionalci.
Za slovenščino je bilo ugotovljeno, da je v zadnjih tridesetih letih izšlo več besedil, ki so podobna priročnikom za rabo (preučili smo tri), med katerimi je prototipskemu še najbolj podoben Pravipis Aleksandre Kocmut. Zanimivo je, da vrhovno normativno avtoriteto
za razliko od avtorjev priročnikov za rabo drugod slovenske avtorice priročnikov vendarle prepuščajo institucionalnemu SP 2001. Samonikli preskriptivizem trenutno živi v namenskih Facebook skupinah, kjer uporabniki eden drugemu pogosto in hitro odgovarjajo na normativne zadrege. Med drugim je bilo ugotovljeno, da je prednost samoniklega pristopa k reševanju normativnih zadreg njegova ažurnost, prednost institucionalnega pristopa pa njegovi informiranost in točnost.

Boris Pahor in izbira slovenskega jezika

2023-11-07T13:23:39+01:00

Prispevek obravnava izbiro jezika pri Borisu Pahorju. Tovrstna izbira je ključna odločitev vsakega večjezičnega pisatelja. Ob upoštevanju objektivnih in subjektivnih dejavnikov, ki so vplivali na Pahorjevo odločitev (od tržaškega družbenega, političnega in zgodovinskega konteksta pa vse do biografskih vidikov), sem pokazala, da sta imela motivacija za pisanje in Pahorjev simbolični odnos do slovenščine pomembnejšo vlogo kot njegove jezikovne veščine. Pahorjeva izurjenost v pisni uporabi italijanščine bi bila lahko v nekem trenutku njegovega življenja boljša od njegove slovenščine. Druga je bila namreč jezik, ki se ga je moral ponovno naučiti – skoraj kot samouk. Toda kar je odločilno vplivalo na njegov sklep, da bo svoje romane pisal v slovenščini, ima opraviti z nujo, da svojo zapostavljeno identiteto karseda močno izpriča.

Popravek in odziv na oceno Marka Snoja O slovenskih imenih enkrat za trikrat (letnik 14, 2022)

2023-11-07T13:29:13+01:00