Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies

Korpusna analiza klitik in njim podobnih elementov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja

Alenka Jelovšek

V prispevku je predstavljena korpusna obravnava pisne variantnosti v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja tako s sinhronega kot z diahronega vidika. Raziskava temelji na ročno pregledanem vzorcu (okoli 14.000 besednih enot) iz Trubarjevih del Ta pervi deil tiga Noviga teſtamenta, 1557, in Hiſhna poſtilla, 1595, in Juričičeve Poſtille, 1578, ter se osredotoča na klitike in njim podobne elemente. Statistična analiza zapisa skupaj in narazen na podlagi primerjave pisnih konvencij 16. stoletja in sodobne pisne rabe s pomočjo normaliziranih oblik izvirnih besed, tj. primerov, ko eni (ortografski) besedi iz 16. stoletja ustrezata dve ali več sodobnih besed (preslikava 1–n) in obratno (preslikava n–1), je pokazala, da je tovrstnih primerov v korpusu 5,7 odstotka pojavitev, pri čemer so najpogostejše v JPo 1578 in najredkejše v TPo 1595, kjer jih je več kot enkrat manj kot pri Juričiču. V večini primerov gre za izvirno eno besedo, ki se v normalizirani obliki zapisuje kot dve besedi. Med besedami, ki so v izvirniku zapisane skupaj z gostiteljem, prevladujejo nezložni predlogi v, k in z, sledi jim členica ne, členek li in redkeje bi, se ter predlogi na, ob, pri in za (pri tem je njihova absolutna pogostnost večinoma premo sorazmerna z njihovo relativno pogostnostjo v primerjavi z njihovimi samostojno stoječimi variantami – najpogostejše so tudi prevladujoče zapisane skupaj z gostiteljem, pri redkejših pa prevladuje ločeni zapis). Posamezni primeri, ko sta združeno zapisani dve naglašeni besedi, so verjetno posledica vpliva nemških zloženk.

Zgledi, ko eni sodobni besedi ustrezata dve besedi v izvirniku, se pojavljajo sporadično – z izjemo presežniške prepone naj-/nar-, ki je v vzorcu zapisana združeno s pridevnikom/prislovom v okoli četrtini primerov – oziroma jih lahko označimo kot tiskovne napake ali napake v prepisu. Zanimivi so primeri, ko so vzglasni soglasniki homonimni z ne- ali enozložnimi predlogi in ločeni od preostanka besede z apostrofom (npr. s’_nameinja, s’_derſhati, do_bruta, sa_doſti). Normalizacija omogoča tudi ugotavljanje pisnih različic najpogostejših naslonk, ki se pisno povezujejo z naglašeno besedo, to je nezložnih predlogov k, z in v. K in njegov alomorf /h/ imata v korpusu izpričanih 5 pisnih variant, od katerih se <q_> pojavlja le pred besedami, ki se začnejo na v-. Z zvenečim alomorfom /z/ in nezvenečim alomorfom /s/ ima v osnovi tri pisne različice, katerih razvrstitev se le delno ujema z (ne)zvenečnostjo prvega glasu sledeče besede, pojavljajo pa se tudi primeri pisnega zlivanja predloga s sledečo besedo, ki se začne s s-/z-. Druge pisne različice verjetno predstavljajo dodatne položajno vezane alomorfe: <sh/ſh/s’h> za mehčani /ž/ pred palatalnim ń in <ſa>, <ſo/so> za ozloženo različico /za/, /zo/. Predlog v izkazuje največjo mero pisne variantnosti med navedenimi predlogi, saj ima kar 10 pisnih različic: splošni stično zapisani <v_> in <u_> in <v’_>, ki je v korpusu obravnavana kot nestična; <uv_>, <uv’_> in <u’_v> pred samoglasnikom; <u’_> in <va_>, ki se pojavljata samo pred v-; poleg tega pa še <v_> and <v’>, ki se pisno zlijeta z vzglasnim v- sledeče besede.

Analiza pisne variantnosti pri nezložnih predlogih je pokazala, da že relativno omejen ročno pregledan normaliziran korpus omogoča identificiranje večine pisnih različic, ki so navedene v obstoječi literaturi, uporaba programskega orodja noSketch Engine pa omogoča pridobivanje dodatnih podatkov o njihovi relativni pogostnosti in položajnih omejitvah. Z razširitvijo ročno pregledanega korpusa bodo tovrstne raziskave lahko prispevale pomembne in statistično relevantne podatke o sistemu slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, s katerimi se bodo dopolnjevale dosedanje ugotovitve, v glavnem temelječe na paberkovalnem izpisovanju primerov.

Končnice rodilnika množine v terskem narečju slovenskega jezika

Janoš Ježovnik

Pri samostalnikih a‑sklanjatve nepremičnega naglasnega tipa z naglasom na osnovi in z osnovo brez izglasnega soglasniškega sklopa ali z izglasnim soglasniškim sklopom tipa ṣ + (ne)zvočnik se praviloma pojavlja končnica rod. mn. -Ø, pri takšnih samostalnikih z osnovo z izglasnim soglasniškim sklopom pa praviloma končnica -aj, pri čemer so mogoče tudi dvojnične uresničitve. Pri samostalnikih mešanega in končniškega naglasnega tipa se praviloma pojavlja končnica -í ː.

Pri samostalnikih o‑sklanjatve moškega spola prevladuje končnica -e/-ẹ́ ː, in sicer prva pri tistih, ki se uvrščajo v nepremični naglasni tip z naglasom na osnovi, druga pa pri tistih, ki se uvrščajo v končniški naglasni tip (izjemoma tudi takšnih, ki so se zgodovinsko, tj. pred narečnimi naglasnimi spremembami, uvrščali v mešani naglasni tip). Končnica -í ː se pojavlja pri nekaterih samostalnikih, ki nadaljujejo psl. naglasni tip c in b s (po)psl. dolgim samoglasnikom v osnovi, in pri večini samostalnikov, ki se sinhrono uvrščajo v končniški naglasni tip.

Pri samostalnikih o‑sklanjatve srednjega spola je zaradi upada te slovnične kategorije stanje mešano, kar je zlasti razvidno pri samostalnikih s pripono -iṣc̣e (prim. rod. mn. koṣìː ṣc̣-Ø : kopìː ṣc̣-e : rabìː ṣc̣-aj); samostalniki z osnovo brez izglasnega soglasniškega sklopa ali z izglasnim soglasniškim sklopom tipa ṣ + (ne)zvočnik imajo sicer praviloma v rod. mn. ničto končnico, vendar ne brezizjemno.

Pri samostalnikih i‑sklanjatve se razen redkih izjem in (drugotnih) dvojničnih uresničitev pojavlja le končnica -í ː, in sicer tudi pri samostalnikih (sicer) nepremičnega naglasnega tipa z naglasom na osnovi. Le v naglasnem tipu z nepremičnim (cirkumfleksnim) naglasom na osnovi, v katerega se uvrščajo izposojenke iz furlanščine z osnovo na izglasni soglasnik, se praviloma pojavlja nenaglašena končnica -i̥.

Končnica -ú ː, prvotno končnica rod.(/mest.) dv., se pojavlja pri štirih samostalnikih, ki označujejo parne realije: rod. mn. (ž. sp.) noú ː, rokú ː, (m. sp.) roú ː in (sr. sp.) oc̣ú ː, ter pri samostalniku (ž. sp.) óː ra (rod. mn. orú ː), pri katerem motivacija za posplošitev prvotno dvojinske, pluralizirane oblike ni jasna. Končnica -aj se pojavlja zlasti pri samostalnikih a‑sklanjatve, le drugotno tudi pri samostalnikih drugih pregibnostnih vzorcev, in sicer prevladujoče v primerih samostalnikov z osnovo na izglasni soglasniški sklop. Končnica je nastala po narečni vokalizaciji vrinjenega polglasnika za olajšanje izgovora glasovnih sklopov tipa soglasnik + j, nastalih po onemitvi psl. polglasnikov v šibkem položaju (npr. rod. mn. psl. *bűrjь, *grâbĺь > isln. *bûrəj, *grâbəĺ > ter. bùːraj, ràːbaj) in se nato naplastila najprej na osnove samostalnikov z izglasnim soglasniškim sklopom brez izglasnega j ter kasneje še na osnove drugačnega tipa.

Črna jetra, bela pljuča (o izvoru in razširjenosti poimenovalnega modela)

Михаил Саенко [Mihail Saenko]

V prispevku je postavljena hipoteza, da se je model črni X 'jetra' in beli X 'pljuča' pojavil najprej v perzijščini, bil potem prevzet v turškem in azerbajdžanskem jeziku, od koder se je razširil na veliko ozemlje in zajel nekatere govore kavkaškega, balkanskega in karpatskega območja. V Evropi istočasno obstajajo areali, na katerih se je isti poimenovalni model pojavil brez stika z omenjenimi jeziki. Sem sodijo nekateri romanski in lužiški govori, kakor po vsej verjetnosti tudi slovaška in slovenska narečja.

Besedni red v slovenskem narečnem diskurzu

Danila Zuljan Kumar

Besednemu redu se v slovenskem jezikoslovju v preteklosti ni posvečalo veliko pozornosti, čeprav je prva razprava na to temo izšla že v letih 1891–1892. Napisal jo je Matija Murko, ki je obravnaval besedni red pri naslonkah in naslonskem nizu. Večina razprav je v preteklosti analizirala besedni red v umetnostnih besedilih, šele v zadnjih petnajstih letih pa se na Slovenskem pojavljajo tudi razprave o besednem redu v spontanih govorjenih besedilih.

Pričujoči prispevek obravnava besedni red v govorjenem narečnem jeziku glede na pravila stalne stave v slovenskem knjižnem jeziku, pri čemer se osredotoča samo na izbrana pravila stalne stave. Analiza besedil iz vseh slovenskih narečnih skupin je pokazala, da besednoredne značilnosti slovenskih narečnih govorjenih besedil lahko razdelimo v tri skupine. Prva skupina značilnosti, kot npr. izhodiščni položaj naslonk v izreku, je značilna za besedila iz vseh narečnih skupin, zato lahko rečemo, da gre za splošno značilnost slovenskega narečnega diskurza. Druga skupina zajema značilnosti, ki jih najdemo samo v besedilih določene narečne skupine, npr. ločena stava členka ne in glagola v primorskih narečjih ter stava preteklega deležnika glagola biti na koncu izreka v panonski narečni skupini. Tovrstne značilnosti lahko razumemo kot posebne značilnosti posameznih slovenskih narečnih diskurzov. Tretja skupina značilnosti pa so tiste značilnosti, ki jih sicer najdemo v besedilih vseh narečnih skupin, vendar pa se razlikujejo v pogostosti rabe, npr. stava levega ujemalnega pridevniškega prilastka in desnega samostalniškega prilastka in predložne zveze v samostalniški besedni zvezi ter stava osebne in neosebne glagolske oblike na koncu izreka. Pogostost rabe je v takih primerih tisto merilo, ki pokaže, ali je besednoredna značilnost ustaljena in jo zato lahko razumemo kot ustaljeno besednoredno različico v narečju oziroma narečno besednoredno pravilo ali pa je sporadična in kot taka rezultat osnovne zakonitosti govorjenega jezika, tj. kratkega načrtovalnega časa, ki ne dopušča premišljenega strukturiranja izrekov.

Zaporednost dejanj in njen vpliv na rabo glagolskega vida v slovenščini

Domen Krvina

Zaporednost dejanj dejanja v nizu medsebojno omejuje (meji zaprtega intervala, ki je na voljo za izvedbo dejanja, predstavljata predhodno in sledeče dejanje: (d_{n – 1}[d_n]d_{n + 1})),kar vodi k celostnemu, preglednemu pogledu nanje, ki ga izraža DV. Delež DV je visok že, ko stoji v zaporedju dejanj na vsaj treh mestih (slabih 70 % v korpusnem gradivu za sodobno stanje in slabih 60 % za stanje od 16. do začetka 20. stoletja), in še višji, ko stoji ob NDV na vsaj dveh mestih (85 % in 77 %). Prevlada DV je torej izrazita, medtem ko NDV, ki izraža trajanje dejanja, stoji zlasti na zadnjem mestu v nizu, ko dejanje poteka v polodprtem intervalu.

Tako stanje v slovenščini vse od 16. stoletja dalje se dobro ujema z ugotovitvami nekaterih tujih raziskovalcev, ki za polpreteklo do sodobno stanje pri izražanju zaporednosti dejanj v slovenščini ugotavljajo, da se rabi večinoma DV, NDV pa je vendarle tudi možen (Dickey 2000: 203, 210, Petrukhina 2019: 42–43).

Zaporednost dejanj se pojavlja zlasti v pripovedi o preteklosti – v pretekliku in kot historični sedanjik. Posebej v sedanjiku je pogosta še pri ponavljalnosti, splošni veljavnosti dejanja, tako tudi v navodilih in receptih.

Pripombe o slovenskem naslonskem nizu

Alexander Rath

Slovenski naslonski niz je zaporedje naslonskih oblik, predvsem osebnih zaimkov, ki stojijo ponavadi na drugem topološkem mestu stavka. Ta pojav ustreza zakonu, ki ga je za indoevropske jezike opisal Wackernagel (1892). Notranjo skladnjo slovenskega naslonskega niza je prvič na preskriptivni način opisal Škrabec (1895). Ta zaporedja je v tradicijo slovenske skladnje vpeljal najprej Breznik (1916) in nato v drugi polovici 20. stoletja še Toporišič v svoji Slovenski slovnici. Čeprav bi lahko razumeli Toporišičevo slovnico kot normativno, ne moremo trditi, da so zaporedja naslonk, ki jih tam ni, izrecno prepovedana, ker tega avtor pravzaprav ne trdi. Na ravni dejanske rabe najdemo v sodobnih besedilnih korpusih zaporedja naslonk, ki jih pri omenjenih avtorjih ni. Poleg drugih zanimivosti gre predvsem za dvojne tožilnike, do katerih pride iz različnih razlogov, npr. ker se je spremenila vezljivost nekaterih glagolov, tako da ne zahtevajo več vezljivosti TOŽILNIK+RODILNIK, temveč TOŽILNIK+TOŽILNIK (kot se je zgodilo pri glagolu učiti se). Poleg tega tvorijo govorci stavke z dvema vzporednima dejanjema, (npr. »Žensko sem videla nositi torbo.« -> »Videla sem jo jo nositi.«). V tem kontekstu je velikega pomena vprašanje variantnosti, ker lahko pričakujemo razlike v sprejemljivosti na podlagi regionalnosti, diahronije, interaktivnosti jezika (npr. govorni vs. pisni jezik ipd.) ali pa žanra besedila. Pričujoči članek analizira nekaj primerov, ki smo jih dali v oceno štirim osebam, ki so zaposleni na področju slovenističnega raziskovanja in visokošolskega učnega procesa v okviru slovenističnih študijskih programov, da bi nam povedali, katerim zvrstem bi pripisali posamezne primere. Pri tem se je pričakovano prikazala neenotna slika, ki je dodaten argument za prihodnja raziskovanja, tako na področju variantnosti slovenščine kot tudi za raziskave naslonskega niza.

Večbesedne leksikalne enote v splošnih enojezičnih razlagalnih slovarjih slovanskih jezikov

Andrej Perdih

V članku obravnavamo tipologijo večbesednih leksikalnih enot v enojezičnih splošnih razlagalnih slovarjih petih slovanskih jezikov (slovenskem, hrvaškem, slovaškem, poljskem in ruskem) in njihovo umestitev v slovarsko makro- oz. mikrostrukturo. Analiza je pokazala, da so večbesedne leksikalne enote v teh slovarjih najpogosteje obravnavane na mikrostrukturni ravni, izjema je le najnovejši poljski enojezični splošni razlagalni slovar, tipološko enake ali podobne večbesedne leksikalne enote pa so opisane v različnih mikrostrukturnih razdelkih slovarjev, najpogosteje med slovarskimi zgledi in v specializiranih mikrostrukturnih razdelkih. Razlike v opisu večbesednih leksikalnih enot se kažejo tudi z vidika medija, za katerega je slovar primarno oblikovan – v novejših slovarjih, namenjenih rabi v spletnem okolju in drugih digitalnih okoljih, ki temeljijo na strukturiranih računalniško berljivih podatkovnih bazah, so večbesedne leksikalne enote razumljene kot enobesednim leksikalnim enotam enakovredne enote, ki potrebujejo sistematičen in celovit slovarski opis. Pri njihovem opisu so zato načeloma navedeni vsi tisti slovarski podatki, ki jih dodajamo tudi enobesednim leksikalnim enotam. To spremembo je obenem mogoče pripisati tudi razvoju leksikologije, leksikografije in metaleksikografije. Seveda na obravnavo večbesednih leksikalnih enot zlasti v najnovejših slovarjih vplivajo tudi uporabniške zahteve in možnost vključitve slovarskih virov v večje jezikovne portale, celovita obravnava teh enot pa je smiselna tudi z vidika uporabe slovarskih podatkov za jezikoslovne raziskave in za razvoj jezikovnih tehnologij oz. pri procesiranju naravnih jezikov. Članek se osredotoča tudi na večbesedne leksikalne enote v eSSKJ: tretji izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika, najnovejšem enojezičnem razlagalnem slovarju slovenščine, v katerem so te enote obravnavane kot relativno samostojne enote, opisane na podoben način kot enobesedne leksikalne enote.

Komitativne zgradbe (sopostavitev slovenščine z drugimi južnoslovanskimi jeziki in ruščino)

Младен Ухлик [Mladen Uhlik]

Naše izhodišče so slovenske komitativne zgradbe z dvema človeškima udeležencema, ki sta vključena v isto situacijo: prvi udeleženec je v vlogi jedra komitativne zgradbe najpogosteje izražen z imenovalniško samostalniško zvezo, drugi ali spremljevalni udeleženec pa je izražen z orodniško predložno zvezo. Vsi slovenski primeri rabe komitativnih zgradb so predstavljeni vzporedno z možnimi ustreznicami v ruščini in štokavščini. Za slovenščino so značilne predvsem komitativne zgradbe v osebkovi vlogi, z osebkom pa je poudarjeno predikacijsko razmerje. Predikacijsko razmerje odpira soodvisnost udeležencev in povedkov, zato izbira oblike povedka pogosto določa število referenčnih udeležencev. V prvem delu sta predstavljeni dve komitativni zgradbi: prva z udeležencema, ki sta najpogosteje v medsebojno nestičnem položaju, in povedkom v edninski obliki (slvn. Anton je gledal film z Ano); druga z udeležencema, ki sta medsebojno stična, in nastopata kot celovita samostalniška zveza, ki določa needninsko obliko povedka (slvn. Midva z Ano gledava film). Razlike med slovanskimi jeziki se kažejo pri drugi komitativni zgradbi: tako na primer slovenščina dopušča zgolj zgradbe z osebnimi zaimki v dvojini (midva z Ano), pri čemer mora zaimek zaradi stične rabe vključevati soudeleženca v orodniku (t. i. inkluzivna interpretacija). Po tej lastnosti se slovenščina razlikuje od štokavščine, v kateri stične konstrukcije z inkluzivnim spremljajočim udeležencem in množinsko obliko povedka (*mi s tobom pišemo) niso mogoče. V slovenskih zgledih inkluzivnost udeležencev v komitativni zgradbi potrjuje tudi dvojinska oblika povedka še posebej v primerih, ko prvi udeleženec ostaja neizražen (Z Ano piševa pismo). S povedkovo dvojinsko obliko je povezana tudi razlika med slovenščino in štokavščino. V slovenskem stavku S profesorjem se lepo imejta / Lepo se imejta s profesorjem ima lahko neizraženi zaimek vidva, ki označuje naslovljenca, najverjetnejšo inkluzivno interpretacijo, ki vključuje spremljevalnega udeleženca. V štokavskem stavku z množinskim povedkom L(ij)epo se provedite s profesorom pa neizraženi zaimek vi glede na profesorja nikakor ni v vključevalnem razmerju. Profesor ima v štokavskem primeru vlogo okoliščine, torej ni del komitativne zgradbe. Primerjava s štokavščino kaže na to, da v slovenščini ravno dvojina (dvojinska oblika povedka z dvojinskim osebnim zaimkom) omogoča in hkrati napoveduje možnost inkluzivne komitativne zgradbe. V povezavi z zgornjimi ugotovitvami je treba poudariti, da komitativne stične zgradbe s prvim udeležencem, izraženim z lastnim ali občim imenom in needninskim povedkom (rus. Павел с Евой пришли) za južnoslovanske jeziku niso značilne; v teh jezikih se namreč zveza dveh lastnoimenskih vršilcev izraža s koordinacijo in veznikom (slvn. Pavel in Eva sta prišla, štok. Pavel i Eva su došli). V slovenščini in štokavščini je v nasprotju z ruščino raba vključevalne stične komitativne konstrukcije v neimenovalniških sklonih dokaj neobičajna in omejena zlasti na glagole zaznavanja. V drugem delu so predstavljene razlike med povedki, ki obvezno implicirajo skupno dejanje, in povedki, ki šele sobesedilno lahko izražajo pomene skupnega dejanja. Ugotavljamo, da se vzajemnost pri prvem tipu povedkov v slovenščini in štokavščini pogosteje kot v ruščini izraža s povratnoоsebnimi glagoli (slvn. prepirati se, štok. svađati se vs. rus. спортить). Velja še pripomniti, da se ruščina bistveno razlikuje od južnoslovanskih jezikov po tem, da komitativno konstrukcijo uporablja tudi za izražanje skupne svojine (rus. твоя с Машей книга). Ponujene so različne možnosti smiselnega prevajanja te svojilne zgradbe v slovenščino.

Prevajajoč iz bolgarščine – bolgarski deležijski polstavki v slovenskih književnih prevodih

Robert Grošelj

Namen prispevka je analizirati prevodne ustreznice bolgarskih deležijskih polstavkov v slovenskih prevodih petih bolgarskih književnih del. (1) V analiziranih delih se nahaja 477 deležijskih polstavkov z različnimi prislovnimi pomeni, kar je posledica njihove skladenjskopomenske neeksplicitnosti oz. ekstenzivnosti – gre za odvisne spremljajoče odvisne predikacijske zgradbe s splošnim prislovnim pomenom, ki ga natančneje opredeljuje šele razmerje med vsebinama nadredne in odvisne deležijske zgradbe. Med bolgarskimi deležijskimi polstavki prevladujejo časovni, načinovni, časovno-načinovni, vzročni, časovno-vzročni in posledični. (2) Najpogostejše prevodne ustreznice so t. i. oblikoslovno-skladenjske razširitve, ki so oblikoskladenjsko bolj eksplicitne od prevodnih enot, prim. stavčnopriredne (32,3 %), stavčnopodredne (24,1 %) in posebne stavčne zgradbe (8 %), ki vključujejo razdružene in spremenjene stavčne zgradbe (s pretvorbo polstavka v glavni stavek ali deležja v povedek glavnega stavka). Sledijo jim polstavčne zgradbe (19,5 %) in oblikovno-skladenjsko bolj reducirane besedne in besedozvezne ustreznice (11,9 %) ter izpusti (4,2 %). Med prevodnimi zgradbami prevladujejo vezalno povezani stavki (27,9 %), deležijski polstavki (18 %), časovni odvisniki (12,4 %), predložne zveze (10,3 %) in razdruženi samostojni stavki (6,7 %). (3) Skladenjskopomensko razmerje je najmanj eksplicitno izraženo v polstavčnih, vezalnoprirednih in posebnih stavčnih zgradbah (pribl. 55 %), s čimer se približujejo bolgarskim polstavkom; jasnejše skladenjskopomenske značilnosti zaznamujejo protivno, posledično in vzročno priredje, podredja ter besedne/besednozvezne ustreznice. Izhodiščna prislovnodoločilna oz. povedkovoprilastkovna skladenjska funkcija se ohranja v večini stavčnopodrednih,polstavčnih in besednih oz. besednozveznih ustreznic, medtem ko se stavčnopriredne in posebne stavčne zgradbe po skladenjski funkciji od izhodiščnih deležijskih polstavkov oddaljujejo. (4) Vsebinsko so izhodiščnim polstavkom najbližje vzročne večstavčne zgradbe, predmetni in povedkovoprilastkov odvisnik z vzročnim oz. načinovnim pomenom, pogojni, posledični, načinovni in dopustni odvisniki, načinovni prislovi, prislovne zveze s časovnim in načinovnim pomenom ter pridevniška zveza z lastnostnim pomenom; podobno velja za deležijske polstavke, ki ustrezajo bolgarskim deležijskim polstavkom s prislovnimi pomeni način, vzrok, čas, čas-način, posledica, čas-vzrok, čas-pogoj, namen-posledica in način-vzrok. Pomenski odmiki od izhodiščnih zgradb se pogosteje pojavljajo pri protivnem in posledičnem priredju, primerjalnih, namernih, časovnih in oziralnih odvisnikih, predložnih zvezah ter nedeležijskih polstavkih. Vezalno priredje in posebne stavčne zgradbe pa so pomensko ekstenzivni – ustrezajo namreč raznovrstnim izhodiščnim pomenom.