Zaporednost dejanj in njen vpliv na rabo glagolskega vida v slovenščini

Povzetek

Zaporednost dejanj dejanja v nizu medsebojno omejuje (meji zaprtega intervala, ki je na voljo za izvedbo dejanja, predstavljata predhodno in sledeče dejanje: (d_n – 1[d_n]d_n + 1)),kar vodi k celostnemu, preglednemu pogledu nanje, ki ga izraža DV. Delež DV je visok že, ko stoji v zaporedju dejanj na vsaj treh mestih (slabih 70 % v korpusnem gradivu za sodobno stanje in slabih 60 % za stanje od 16. do začetka 20. stoletja), in še višji, ko stoji ob NDV na vsaj dveh mestih (85 % in 77 %). Prevlada DV je torej izrazita, medtem ko NDV, ki izraža trajanje dejanja, stoji zlasti na zadnjem mestu v nizu, ko dejanje poteka v polodprtem intervalu. 

Tako stanje v slovenščini vse od 16. stoletja dalje se dobro ujema z ugotovitvami nekaterih tujih raziskovalcev, ki za polpreteklo do sodobno stanje pri izražanju zaporednosti dejanj v slovenščini ugotavljajo, da se rabi večinoma DV, NDV pa je vendarle tudi možen (Dickey 2000: 203, 210, Petrukhina 2019: 42–43). 

Zaporednost dejanj se pojavlja zlasti v pripovedi o preteklosti – v pretekliku in kot historični sedanjik. Posebej v sedanjiku je pogosta še pri ponavljalnosti, splošni veljavnosti dejanja, tako tudi v navodilih in receptih.