Različice govorjene slovenščine na avstrijskem Koroškem in govorne prakse mladih pripadnikov manjšine

Povzetek

V prostoru dvojezične avstrijske Koroške se zadnja desetletja odvijajo pomembne in vidne spremembe, npr. rast prijav k dvojezičnemu pouku, k slovenski narodni skupnosti se prištevajo prebivalci na območjih, kjer jih prej ni bilo. Po drugi strani pa se manjša število posameznikov, primarno jezikovno socializiranih v narečje, pojavljajo se nove različice govorjene slovenščine (npr. slovenščina priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik in slovenščina priseljencev iz Slovenije; slovenščina nemško govorečih posameznikov, ki se slovenščine učijo v šoli in na tečajih). Ob splošnih ugotovitvah raziskav je pomemben tudi vpogled v (jezikovno) življenje in doživljanje sprememb na ravni posameznikov. V prispevku so predstavljeni izsledki
iz biografskih intervjujev, opravljenih s sedmimi študenti slovenščine na Univerzi v Celovcu. V ospredju so tri tematike: razmerje do lokalnega narečja, raba knjižnega jezika na individualni in skupnostni ravni, govorno prilagajanje v skupinah. Na ravni narečja se jezikovna podoba Koroške spreminja pod vplivom različnih procesov, med drugim zaradi migracij znotraj regije, družbeno-ekonomskih in izobrazbenih sprememb znotraj manjšine, priseljevanja iz Slovenije. Vedno več je družin, v katerih starši z otroki zavestno uporabljajo knjižno različico. Raziskave in intervjuji potrjujejo, da se narečje tudi pri mladih pripadnikih manjšine kaže kot močan identifikacijski in čustveni dejavnik. Respondenta, ki sta od doma znala zgolj knjižno različico, sta se narečja priučila kasneje, zlasti od vrstnikov. To jima je omogočilo, da med njimi ni bilo bariere, o kateri sicer poročajo nekateri govorci, ki niso bili primarno jezikovno socializirani v narečje. Drugi respondenti so se s knjižno različico srečali v vrtcu ali šoli, danes se nanjo zasebno opirajo zlasti v pogovorih z govorci bolj oddaljenih koroških ali slovenskih narečij. V intervjujih so potrdili tezo o posebnostih koroške standardne različice, kot jo poznajo zlasti iz manjšinskih medijev. Razlike opažajo na fonetični in delno besedni ravni, a se jim ne zdijo velike. Obstoja skupne regionalne pogovorne različice respondenti niso potrdili. Vendar pa so najkasneje na stopnji sekundarnega izobraževanja razvili sposobnost prilagajanja govorcem drugih koroških narečij, ki je pogojena z njihovo tudi sicer bolj razvito jezikovno zmožnostjo v slovenščini. Danes ob pogovarjanju z govorci, ki govorijo drugo narečje, praviloma ne preklapljajo v nemščino.