Pripombe o slovenskem naslonskem nizu

Povzetek

Slovenski naslonski niz je zaporedje naslonskih oblik, predvsem osebnih zaimkov, ki stojijo ponavadi na drugem topološkem mestu stavka. Ta pojav ustreza zakonu, ki ga je za indoevropske jezike opisal Wackernagel (1892). Notranjo skladnjo slovenskega naslonskega niza je prvič na preskriptivni način opisal Škrabec (1895). Ta zaporedja je v tradicijo slovenske skladnje vpeljal najprej Breznik (1916) in nato v drugi polovici 20. stoletja še Toporišič v svoji Slovenski slovnici. Čeprav bi lahko razumeli Toporišičevo slovnico kot normativno, ne moremo trditi, da so zaporedja naslonk, ki jih tam ni, izrecno prepovedana, ker tega avtor pravzaprav ne trdi. Na ravni dejanske rabe najdemo v sodobnih besedilnih korpusih zaporedja naslonk, ki jih pri omenjenih avtorjih ni. Poleg drugih zanimivosti gre predvsem za dvojne tožilnike, do katerih pride iz različnih razlogov, npr. ker se je spremenila vezljivost nekaterih glagolov, tako da ne zahtevajo več vezljivosti TOŽILNIK+RODILNIK, temveč TOŽILNIK+TOŽILNIK (kot se je zgodilo pri glagolu učiti se). Poleg tega tvorijo govorci stavke z dvema vzporednima dejanjema, (npr. »Žensko sem videla nositi torbo.« -> »Videla sem jo jo nositi.«). V tem kontekstu je velikega pomena vprašanje variantnosti, ker lahko pričakujemo razlike v sprejemljivosti na podlagi regionalnosti, diahronije, interaktivnosti jezika (npr. govorni vs. pisni jezik ipd.) ali pa žanra besedila. Pričujoči članek analizira nekaj primerov, ki smo jih dali v oceno štirim osebam, ki so zaposleni na področju slovenističnega raziskovanja in visokošolskega učnega procesa v okviru slovenističnih študijskih programov, da bi nam povedali, katerim zvrstem bi pripisali posamezne primere. Pri tem se je pričakovano prikazala neenotna slika, ki je dodaten argument za prihodnja raziskovanja, tako na področju variantnosti slovenščine kot tudi za raziskave naslonskega niza.