Besedni red v slovenskem narečnem diskurzu

Povzetek

Besednemu redu se v slovenskem jezikoslovju v preteklosti ni posvečalo veliko pozornosti, čeprav je prva razprava na to temo izšla že v letih 1891–1892. Napisal jo je Matija Murko, ki je obravnaval besedni red pri naslonkah in naslonskem nizu. Večina razprav je v preteklosti analizirala besedni red v umetnostnih besedilih, šele v zadnjih petnajstih letih pa se na Slovenskem pojavljajo tudi razprave o besednem redu v spontanih govorjenih besedilih.

Pričujoči prispevek obravnava besedni red v govorjenem narečnem jeziku glede na pravila stalne stave v slovenskem knjižnem jeziku, pri čemer se osredotoča samo na izbrana pravila stalne stave. Analiza besedil iz vseh slovenskih narečnih skupin je pokazala, da besednoredne značilnosti slovenskih narečnih govorjenih besedil lahko razdelimo v tri skupine. Prva skupina značilnosti, kot npr. izhodiščni položaj naslonk v izreku, je značilna za besedila iz vseh narečnih skupin, zato lahko rečemo, da gre za splošno značilnost slovenskega narečnega diskurza. Druga skupina zajema značilnosti, ki jih najdemo samo v besedilih določene narečne skupine, npr. ločena stava členka ne in glagola v primorskih narečjih ter stava preteklega deležnika glagola biti na koncu izreka v panonski narečni skupini. Tovrstne značilnosti lahko razumemo kot posebne značilnosti posameznih slovenskih narečnih diskurzov. Tretja skupina značilnosti pa so tiste značilnosti, ki jih sicer najdemo v besedilih vseh narečnih skupin, vendar pa se razlikujejo v pogostosti rabe, npr. stava levega ujemalnega pridevniškega prilastka in desnega samostalniškega prilastka in predložne zveze v samostalniški besedni zvezi ter stava osebne in neosebne glagolske oblike na koncu izreka. Pogostost rabe je v takih primerih tisto merilo, ki pokaže, ali je besednoredna značilnost ustaljena in jo zato lahko razumemo kot ustaljeno besednoredno različico v narečju oziroma narečno besednoredno pravilo ali pa je sporadična in kot taka rezultat osnovne zakonitosti govorjenega jezika, tj. kratkega načrtovalnega časa, ki ne dopušča premišljenega strukturiranja izrekov.