Slovenska narečna poimenovanja za žlico, nož in vilice

Povzetek

V prispevku so osvetljena narečna poimenovanja za jedilni pribor, ki se uporablja pri uživanju ali pripravljanju jedi – žlica, nož in vilice. Ker obravnavani narečni leksemi poimenujejo tri predmetnosti s podobnimi, a vendar različnimi kulturološkimi oz. etnografskimi ozadji, smo si pri pregledu izvora leksemov zastavili vprašanje njihove povezanosti z izvorom denotatov samih. Stanje v slovenskih narečjih smo osvetlili in osmislili še s splošnoslovanskim knjižnojezikovnim gradivom. V ospredju je jezikoslovna analiza, in sicer geolingvistična, besedotvorno-etimološka ter pomensko-motivacijska. Etnološki okvir služi zlasti za predstavitev razlogov za (ne)prevzetost leksemov. Izkaže se, da so poimenovanja za žlico in nož neraznovrstna z vidika prevzetosti, saj sta denotata na slovenskem jezikovnem območju v uporabi že razmeroma dolgo. Vilice so bile uveljavljene v širšo uporabo kot del jedilnega pribora relativno pozno, zato je najpogostejše poimenovanje zanje besedotvorni deminutiv, na stiku z neslovanskim prostorom pa se opaža visoka stopnja prevzetosti leksemov. Poimenovanje za nož izkazuje besedotvorno raznovrstnost zaradi različnih namembnosti v preteklosti. eksemi nožič, vilice oz. edninsko vilica in razsoška oz. množinsko razsoške so doživele besedotvorno spremembo, saj ohranjajo strukturalne pripone, le-te pa niso (več) nosilke besedotvornega pomena, so torej tavtološke izpeljanke. Leksema nož in pošada pričata o pomenski oz. semantični spremembi, pri obeh je prišlo do ožanja pomena, in sicer v smeri nadpomenka → podpomenka.