Langobardi na Madžarskem

Povzetek

Odločilen napredek v studiju langobardskih starosvetnosti in zgodovine pomenijo predvsem naslednja dela: I. Bòna, Die Langobarden in Ungarn. Acta Archaeologica Academiae Sci[1]entiarum Hungaricae 7 (1956) 183—244. B. Schmidt, Die späte Völkerwanderungszeit in Mitteldeutschland. Veröf[1]fentlichungen des Landesmuseums für Vorgeschichte in Halle, Heft 18 (1961). D. Csalläny, Archäologische Denkmäler der Gepiden im Mitteldonaubec[1]ken. Archaeologia Hungarica NS 38 (1961). J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (1962). B. Svoboda, Cechy v dobë stëhovâni narodu (1965). Na eni strani se je jasno pokazalo, kako malo gradiva je na razpolago in kako različno ga razni avtorji interpretirajo, na drugi pa so te studije omo[1]gočile razmejitev arheoloških skupin, pospešile objavljanje v muzejih depo[1]niranega gradiva in nova raziskovanja (v Avstriji, Italiji in na Madžarskem). Hkrati si je Madžarska akademija znanosti zadala za nalogo, pospeševati in organizirati langobardske studije in jih sistemizirati. Posledica je, da je število najdišč — izključno grobišč — od 12 v letu 1962 že poskočilo na 30, število raziskanih grobov od 100 na 470, od katerih ima vsak kompletno dokumentacijo.Vzporedno je napredovalo tudi raziskovanje predlangobardskega in gepidskega prebivalstva v Panoniji iz 5. in 6. stoletja. Akademija je omogočila tudi si[1]stematično antropološko raziskovanje. Gradivo so poleg madžarskih institucij dale na razpolago tudi Avstrija, Jugoslavija in Italija. Strokovnjaki so ugo[1]tovili starost umrlih, krvno skupino, spol, nekatere bolezni, vključeno je raz[1]iskovanje organskih ostalin rastlinskega in živalskega izvora ter analiza ke[1]ramike in kovinskih predmetov. Anticipando sledi kratek pregled glavnih rezultatov langobardskih raziskav. Uspelo je arheološko dokumentirati predlangobardsko prebivalstvo Pano[1]nije, ne pa še izločiti svebski in herulski arheološki material. Zanimiva je njegova koncentracija v širšem območju Nedžiderskega jezera (grobišča He[1]gykö-tipa). Po pisanih virih naj bi bili Langobardi v Panoniji vsega 42 (Paulus Dia[1]conus in Origo gentis Langobardorum) oziroma 22 let (Codex Gothanus). De[1]jansko je uspelo odkriti dva tipa nekropol, (a) Szentendre-tip, relativno obsež[1]ne nekropole vzdolž Donave med Dunajem in donavskim kolenom, koncen[1]trirane predvsem okrog limes-kastelov in brodov na Donavi ter (b) mlajše ne[1]kropole Vbrs-Kajdacs-tipa, koncentrirane na madžarskem jugozahodu, vse kaže da tam, kjer je Langobardom Justinjan 548 dodelil provincialno sekcijo. Oba tipa se po pridevkih razlikujeta in v bistvu pojasnjujeta podatke v virih. V langobardskih nekropolah so našli sporadične žgane pokope in odkrili nekaj starosvetnih pojavov (ročno izdelana keramika iz Polabja, posebnosti v oborožitvi, noši, obroči za leseno posodje), ki bodo važni za intenzivnejše raziskovanje poti in zvez langobardskih migracij. Podobnost v gradivu med langobardskimi nekropolami v Panoniji in Ita[1]liji (Benečiji in Furlaniji) je izredna. Preseneča tudi opazovanje, kako naglo so Langobardi asimilirali v Italiji lokalno, bizantinsko in frankovsko kulturo, podobno kot so v Panoniji naglo privzemali pozno-rimsko. Pri kronološkem opredeljevanju in analiziranju je seveda potrebna previdnost. Sčasoma bo mogoče razločevati posamične rodove na osnovi langobard[1]skega materiala (na primer, keramike, glej sl. 1, itd.), v Italiji pa gepidsko skupino v langobardski zvezi. Nejasno ostaja, kako je z langobardskimi relikti v Panoniji po odselitvi leta 568. Sistematična analiza teh studij kaže naslednje. Poselitev. Obseg njih poselitve v Panoniji je tako velik kot je bil na Češkem, kaže, da so se priselili kot celota. Normalno je torej, da z njihovim odhodom na Češkem prenehajo merovinške nekropole v vrstah. Doslej še ni uspelo odkriti kako germansko vas v Panoniji, tudi ne langobardsko. Ponav[1]ljajoče se regularno število pokopov v eni nekropoli nakazuje dva tipa lango[1]bardske poselitve (kar velja tudi za italsko fazo). Velike nekropole kažejo na rodovno (lang, fara) po vaseh, male pa na izbrane družine po dvorcih. Po[1]dobna členitev se pojavlja v gepidskih nekropolah. Družbeni sloji. Vanje dajejo vpogled langobardske kronike in njih ljud[1]sko pravo; arheološki elementi kažejo, da smemo podatke iz zapiskov, ki so nastajali v Italiji, delno aplicirati tudi na panonsko fazo. Kralj. V Panoniji je pokopan zgolj Auduin, prejkone v gomili (prim. germanski kraljevi grob iz 6. stoletja v vasi Zuran pri Brnu), kar pa se ne da dokazati. Vojvoda (dux,princeps). Doslej je bil odkrit le en grob, ki bi ga mogli proglasiti za voj[1]vodskega in sicer pri vasi Veszkény. Plemstvo (lang, adalingi m., odalinga £.). Posamične grobove so odkrili šele nedavno, tako v kraju Mosonszentjânos (izropan grob, v katerem je bil ščit z zlatimi gumbi; blizu je ležal drug po[1]doben z bogatimi pasnimi sponami, v njem je bilo tudi bronasto okovje le[1]senega vedra, igračke in porensko steklo). Plemiški grobovi so redki v rodov[1]nih nekropolah. Dva — moški in ženski — sta bila ugotovljena na nekropoli Szentendre (celotna nekropola šteje 90 grobov): imela sta 4,50 m globoko in 2 X 3 m veliko grobno jamo, pokrito s težkimi ploščami (kljub temu pa sta bila izropana), na katerih je bil konjski grob. V moškem grobu so našli zgolj odlomek glavnika, v ženskem je ostalo še nekaj biserov (eden iz gorskega kristala italskega tipa) ter žezlo (?) iz jelenjega roga. V obeh primerih gre za nordijski tip in krvno skupino A. Osnovo prehrane sta tvorila predvsem meso in mleko. Najbogatejši v rodovnih nekropolah so seveda grobovi rodov[1]nih poglavarjev (ščiti s srebrnimi gumbi, damascirani meči, srebrne pozlačene fibule, grob za lovskega psa in konja). Arimanni ali barones (odkopanih je bilo 20 skeletov), so enako kot zgornji nordijskega tipa. Bili so visoki, dobro hra[1]njeni, krvne skupine A (tabela 1 A), pokopani vselej z orožjem (sl. 2—6). Žene arimannae ali wirdiboras — (21 skeletov, tabela 1 B) so mediteranskega tipa, krvne skupine B, morda rimsko-provincialnega pokolenja, pokopane z vsem nakitom (sl. 7—14). Aldiones ali polsvobodniki (7 skeletov, glej tabelo 2 A) so bili pokopani po germansko, oboroženi s sulico in puščicami, slabše hranjeni. Njihove žene, aldiae (7 skeletov) so bile rimsko-provincialnega izvora (tabela 2 B), pokopane na germanski način, s preprostim nakitom (sponke, ogrlice). V ostalih langobardskih nekropolah so našli predvsem grobove zadnjih dveh slojev, prevladoval je arimannski. V Szentendre-nekropoli se je pojavil še en sloj, to so bili siromaki, servi, pokopani ločeno od drugih slojev. Po krvni sliki so pripadali Romanom. Raziskave so pokazale, da so bili hranjeni iz[1]ključno z rastlinjem in žitom. Socialno diferenciranje je pri Langobardih obstajalo že v panonski fazi in na tej osnovi so se lahko mnogo hitreje prila[1]godili razslojenosti v Italiji. Opozoriti je treba tudi na elemente materialne simbolike v družbeni delitvi. Rodovni poglavar v nekropoli Hegykö je imel v grobu bojno sulico in poglavarsko sulico z ozkim graviranim listom, poleg njega pokopani ženi pa na pasu viseč okrašen srebrn ključ (sl. 15), nož; za Gepide in Franke znamenje plemkinj. Noša. Še vedno ostaja nejasno, kako so žene nosile ločne fibule. Prej[1]kone so bile skupaj z garnituro obeskov nanizane pasovno, kar avtor podrobno obravnava (sl. 14). Kot zanimivost je treba omeniti, da imajo vse langobard[1]ske žene, tudi deklice, biserne ogrlice (močna obrt), medtem ko so le-te pri Gepidih redkost. Glavniki so v ženskih grobovih zelo redki. Okroglo fibulo ali tako v obliki črke S (sl. 12) je nosila vsaka žena pod vratom ali na prsih; nosile so tudi z bisernimi ploščicami obšite mošnje in vselej pas. Moška nošnja je bila preprosta. Platnene obleke s pasom, na katerem je bila levo zadaj mošnja s kresilnikom, nožem, brusom, luknjačem, pinceto, včasih s škarjami in drugimi drobnimi predmeti. Sponke za čevlje so redke. Religija. Vodilni sloj je bil arijanski, bilo pa je med Langobardi razširje[1]no tudi krščanstvo (dokumentirano posebej za Alboinov čas), arheološko to ni ugotovljivo, tako kot tudi ne pri Frankih in drugih.