Arheološki vestnik

Bronasta doba v osrednji Sloveniji – na Gorenjskem in Dolenjskem ter v Posavju Uvodnik in kratek oris

2025-06-27T08:42:48+02:00

V obdobju prehoda, tj. iz zgodnje v srednjo bronasto dobo, se je pojavila vrsta novih naselbin, večinoma v nižinskih predelih, ki so se bolj ali manj kontinuirano obdržale vse do vključno kulture žarnih grobišč. Prevladovale so naselbine raztresenega tipa, povečini z gručasto razporeditvijo stavb, in manjši zaselki, ponekod nanizani blizu drug drugega. V zgodnji fazi srednje bronaste dobe je obravnavano območje po vsej verjetnosti spadalo v sklop srednjeevropske culture bronastodobnih gomil. Iz naslednje faze srednje bronaste dobe je znanih nekaj skeletnih pokopov v kraških jamah, a tudi že žarni grobovi. Žgani in žarni pokopi so prevladali v času kulture žarnih grobišč, kot je razvidno z velikih nekropol z več sto grobovi v Ljubljani, Dobovi in na Obrežju. Posamezni predmeti se pojavljajo kot vodne najdbe že vse od zgodnje bronaste dobe, za pozno bronasto dobo pa so značilne depojske najdbe, ki jih poskušamo razumeti kot odraz posebnih verskih običajev bronastodobnega človeka.

Bronastodobni najdišči Kavci in Repovnice pri Vodicah na Gorenjskem

2025-02-11T15:33:20+01:00

V članku predstavljamo arheološki najdišči Kavci in Repovnice, ki sta bili raziskani v letu 2013. Z arheološkimi izkopavanji smo odkrili bronastodobni naselji, ki na podlagi materialne kulture in radiokarbonskih datacij sežeta že v sredino drugega tisočletja pr. n. št. (Kavci), v 12.–11. st. pr. n. št. pa sodi večji del gradiva iz naselbine, odkrite na območju Repovnice. Naselbina Kavci je na podlagi primerjav opredeljena v časovni okvir horizonta Oloris-Podsmreka, medtem ko Repovnice sodijo na prehod horizonta Oloris-Podsmreka v horizont Rogoza-Orehova vas. Sodeč po najdbah, se kažejo močne povezave tudi z območjem zahodne Slovenije in Caput Adriae s kaštelirsko kulturo.

Dragomelj – naselje iz obdobja kulture žarnih grobišč kot del podgoriško-dragomeljskega somestja in starejšeželeznodobni drobci

2025-05-23T08:21:03+02:00

V prispevku so predstavljeni rezultati raziskav naselja iz obdobja kulture žarnih grobišč v Dragomlju kot severnega dela naselbinske celote s Podgorico. Ob slabo ohranjenih ostalinah bivalnih hiš in stavb drugih namembnosti se naselje odlikuje po številnih predilno-tkalskih pripomočkih in raznovrstni lončenini, kar ga skupaj z radiokarbonskimi datacijami uvršča v horizont naselij Rogoza–Orehova vas, tj. v 12. in 11. st. pr. n. št. V tem obdobju je dragomeljski del naselja z dokumentirano predilno in tkalsko dejavnostjo ter s tezavriranim depojem I bakrenih in bronastih polizdelkov komplementaren z metalurško-proizvodnim podgoriškim delom južno od Pšate.

Po nekajstoletni vrzeli brez vidnih ostankov poselitve je v Dragomlju dokumentiranih 180 bronastih predmetov v sekundarni legi, ostankov depoja II tipa San Francesco (Bologna)–Šempeter, ki poleg drugih drobnih najdb dokazujejo poselitev v starejši železni dobi, v 7. oz. 6. st. pr. n. št., tudi severno od Pšate.

Podgorica: naselje iz obdobja kulture žarnih grobišč kot del podgoriško-dragomeljskega “somestja” in starejšeželeznodobno grobišče

2025-05-23T08:48:53+02:00

V pričujočem prispevku predstavljamo rezultate arheoloških raziskav bronastodobne naselbine pri Podgorici, obravnavane kot del tako imenovanega podgoriško-dragomeljskega “somestja”. Naselbina se je razprostirala vzdolž nekdanje rečne struge, na več kot 2 ha velikem območju. Gručasto razporejene stavbe ter na robove naselbine pomaknjena metalurško-livarska dejavnost pričajo o načrtni organiziranosti naselbine in o gospodarskih dejavnostih njenih prebivalcev. V prispevku pa so zaradi ponovne rabe prostora v starejši železni dobi predstavljeni tudi halštatskodobni grobovi.

Dragomelj I, depo kulture žarnih grobišč: arheološke in kemijske raziskave

2025-05-14T10:44:11+02:00

Naselbinski depo I iz Dragomlja sodi v Ha B1. Z več kot 86 kg kovinskih polizdelkov se dopolnjuje z livarskimi dejavnostmi v bližnjem naselju Podgorica. Naselji sta bili zbirni, proizvodni in izmenjalni središči na transportnih poteh iz bakrovih rudišč v vzhodnih Alpah proti jugu. Dvokonični ingoti z osrednjo perforacijo kažejo pomenljivo povezanost s kemično sestavo s kositrno zlitino in skromnimi slednimi elementi (Sb, Ni, As). Nasprotno vsebujejo ingoti brez osrednje perforacije veliko slednih elementov. Različne oblike ingotov so bronastodobni metalurgi izdelali za prepoznavanje njihove sestave. Raznovrstna sestava ingotov kaže na različna izvorna halkopiritna in polimetalna rudišča. Kositrna litina večine ingotov in nekaj pogač je posledica recikliranja ali namernega dodajanja kositra. Analiza svinčevih izotopov izkazuje raznovrsten izvor predmetov. Poleg verjetnih izvornih območij, Mitterberga in Trentinskega, je mogoča tudi oskrba iz bližnjih karavanških bakrovih rudišč.

Bronastodobne keramične najdbe iz Ljubljanice

2025-03-19T13:55:48+01:00

V prispevku obravnavam izbor bronastodobnih keramičnih najdb iz Ljubljanice, odkritih na širšem območju današnjega naselja Verd, na lokacijah Japljeve ujske, Zaloke-Črni potok, Nove gmajne, Lipavec, Bistra, Dolnji breg, Tri lesnice, Ljubljanica pri Blatni Brezovici in Ljubljanica – ožje neopredeljeno. Nekatere najdbe nimajo natančnejših lokacij, saj je bil velik del najdb med potopi pobran nesistematično. Pridobljene so bile v različnih potapljaških akcijah profesionalnih potapljačev arheologov in ljubiteljskih potapljačev oziroma ljubiteljev starin, danes pa jih hranimo v Narodnem muzeju Slovenije. Keramične najdbe spadajo v čas od zgodnje do pozne bronaste dobe (Bd A2–Ha A), glavnino pa predstavljajo najdbe horizonta Oloris-Podsmreka, iz pozne srednje bronaste dobe in začetka pozne bronaste dobe (Bd B2/C–Bd D).

Obrežje Ljubljanice na Prulah v Ljubljani v bronasti in zgodnji železni dobi

2025-05-08T09:22:02+02:00

V letih 2011 in 2012 so potekala zaščitna arheološka izkopavanja na desnem bregu Ljubljanice na Prulah v Ljubljani. V prispevku sta predstavljena starejša stratigrafija najdišča ter izbor značilnih keramičnih in bronastih predmetov. Najdbe z obrežja in iz raziskanega rečnega korita oz. močvirnate poplavne ravnice sodijo v čas od srednje bronaste dobe do začetka starejše železne dobe, tj. od približno 15. ali 14. do 8. st. pr. n. št. Mlajša prazgodovinska in rimskodobna stratigrafska sekvenca pa sta le strnjeno povzeti.

Ljubljansko barje v bronasti dobi

2025-05-22T17:49:32+02:00

V prispevku se osredotočamo na osredje Ljubljanskega barja v bronasti dobi. V tem času naj bi se jezero dokončno umaknilo, površje je preraslo močvirje in barje. Na pomenu so pridobili vedno daljši vodotoki, med njimi je najpomembnejša reka Ljubljanica.

Na kratko je predstavljena poselitev. Obširneje se posvečamo kovinskim in keramičnim najdbam iz struge reke Ljubljanice. Preverjamo tezo o ritualno odloženih predmetih, v zvezi s keramiko celo o pokopu v reki.

Analiza je pokazala, da so marsikatere razlage o dogajanju v bronasti dobi videti preuranjene, morda napačne, za kar iščemo vzroke v odsotnosti ciljno usmerjenih paleookoljskih raziskav in v zelo pomanjkljivi arheološki raziskanosti območja ob Ljubljanici, še posebej vzdolž struge, od koder izvira največ kovinskih in tudi keramičnih najdb iz bronaste dobe.

Nove radiokarbonske datacije skeletnih in žganih grobov s prazgodovinskega grobišča Dobova – Gomilice

2025-05-22T16:29:09+02:00

Šele v zadnjem desetletju so bili objavljeni prvi rezultati radiokarbonskih analiz vzorcev z grobišč pozne bronaste dobe na Slovenskem, kar je omogočilo natančnejši vpogled v absolutno kronologijo obdobja med 13. in 9. st. pr. n. št. na območju jugovzhodnih Alp. Prazgodovinsko grobišče v Dobovi spada zaradi velikega števila odkritih grobov in predvsem kontinuitete pokopavanja vse od pozne bronaste do zgodnje železne dobe med pomembnejše nekropole v regiji. V članku so predstavljene prve radiokarbonske analize žganih in nežganih kosti z grobišča Dobova – Gomilice. Radiokarbonska datacija vzorca iz groba 289 je potrdila njegovo starost v 12. st. pr. n. št. Na območju dobovske nekropole z žarnimi oz. žganimi grobovi je bilo najdenih tudi osem skeletnih grobov. Rezultati radiokarbonskih analiz skeletnih grobov 97, 202, 305a in 354a ter neposredno na njih navezanih žganih grobov 305 in 354 jasno nakazujejo, da so prav vsi iz pozne bronaste dobe. Presenetljivo je, da pri dvojnih pokopih, skeletnih in žganih, ne gre za sočasne biritualne grobove, temveč za sekundarne pokope nežganih ostankov.

Grobišče na Obrežju: nova odkritja o kulturno-družbenem razvoju v spodnjem Posavju in Hrvaškem Zagorju v bronasti dobi

2025-05-07T13:10:06+02:00

Veliko število grobov, izkopanih in dokumentiranih z modernimi metodami, izsledki interdisciplinarnih analiz ter odkritje pripadajočih naselbinskih ostalin postavljajo prazgodovinsko Obrežje med pomembnejša najdišča bronaste dobe v Sloveniji. 381 grobov s skupno 1087 najdbami je bilo v tej študiji izhodišče za raziskavo razvoja ritualnega prostora. Na grobišču so bile ugotovljene tri prostorsko ločene skupine grobov, pri čemer je tretja skupina verjetno nastala z združitvijo manjših skupin v poznem žarnogrobiščnem obdobju. Spremembe pri pogrebnem ritualu, kulturnih povezavah in družbenih spremenljivkah se kažejo v različnih časovnih stopnjah, med stopnjo Bd C2/D in Ha B2/3 oz. med 14. in 9. st. pr. n. št. Rezultati so bili interpretirani v kontekstu razvoja v bronasti dobi na širšem območju spodnjega Posavja in Hrvaškega Zagorja ter v nadregionalnem kontekstu srednjeevropske kulture žarnih grobišč.

Srednja vas v Bohinju – paleookoljski zapis vpliva človeka na nižine Julijskih Alp

2025-02-11T14:00:09+01:00

Arheološke raziskave, ki so se na območju Bohinja v preteklosti osredotočale predvsem na alpske doline, so se v zadnjih desetletjih razširile še v visokogorje. Sledile so jim tudi palinološke raziskave. Da bi pridobili nove informacije o lokalnem vplivu človeka na okolje in posredno gospodarski izrabi prostora, smo v okolici Srednje vasi v Bohinju izvrtali vrtino za palinološke analize.
Rezultati analize kažejo človeški vpliv na vegetacijo od eneolitika naprej (ca. 4700 cal. BP). V železni dobi in rimskemobdobju so lokalni smrekov gozd nadomestili pašniki, kar je v skladu s prisotnostjo večjega števila arheoloških najdišč v bližini. V srednjem veku je opaziti upad drevesnih taksonov, kar je lahko posledica kontinuirane paše in vse večjih potreb po železu. V novem veku je krajina ostala odprta s kontinuiranim pojavljanjem peloda antropogenih indikatorjev, ki nakazujejo na pašništvo/poljedelstvo in posredno na metalurgijo.

Venetski napisi z Idrije pri Bači: ponovna analiza

2025-03-10T13:11:52+01:00

Prispevek ponuja izčrpno analizo paleografskih značilnosti vseh treh venetskih napisov z Idrije pri Bači (Is 1, Is 2 in Is 3), ki jo je omogočila ponovna avtopsija napisnih predmetov na Oddelku za prazgodovino Prirodoslovnega muzeja na Dunaju. Ob doslej nepojasnjenih in nepreverjenih pomembnih odstopanjih v detajlih dostopnih prerisov in prepisov je s tem tu prvikrat podano in utemeljeno pravilno branje Is 1 in Is 2 ter razrešene ter interpretirane dileme v zvezi z bistvenimi podrobnostmi paleografskih posebnosti vseh treh napisov.

Venetski napis na silosu iz Štanjela

2025-03-21T18:38:51+01:00

Na rebru silosa, ki je bil najden v kletnem prostoru stavbe iz 5. in 4. st. pr. n. št. v Štanjelu, je delno ohranjen vrezan napis. V sekvenci vertikalnih in poševnih vrezov v grobo površino je mogoče prepoznati tudi take, ki niso naključni, zato ugotavljamo, da gre za napis (odslej označen s siglo *Ts 4) v venetskem alfabetu. Poteka od desne proti levi, pri čemer sta na koncu sekvence dobro vidna le interpunktuirani <.a.> in <e>. Celotno zaporedje torej utegne predstavljati zapis [---].a.e (pri čemer <e> ni zaključen z interpunktom, kot bi bilo sicer pričakovano). Napis je najverjetneje treba interpretirati kot oznako lastništva in bi lahko predstavljal trenutno najstarejši ohranjeni napis na keramiki v Sloveniji.

Latobici publice patrono… Počastitveni napis zaščitniku Nevioduna (ILSl 1, 25 = CIL III, 10804)

2025-06-26T20:43:20+02:00

V članku je obravnavan deloma ohranjen počastitveni napis zaščitniku Nevioduna (municipium Flavium Latobicorum Neviodunum), ki je bil odkrit v 19. stoletju na gradu Mokrice. Neviodun je pravice avtonomnega mesta prejel v dobi flavijskih cesarjev, zato velja Vespazijanov nastop za terminus post quem za izbor in počastitev senatorja. Njegovo ime na odlomku ni ohranjeno, pač pa le tri stopnje njegove kariere. Na podlagi teh počaščenega ni mogoče zanesljivo povezati z nobeno znano osebo. Po eni od razlag bi napis lahko omenjal potek zgodnje kariere rimskega senatorja in zgodovinarja Kornelija Tacita pred nastopom funkcije nadomestnega konzula leta 97.

Razmislek o etnični identiteti v arheologiji Slovanov

2025-02-10T20:23:54+01:00

Arheologija Slovanov v zgodnjem srednjem veku ostaja razdeljena med raziskovalce, ki zanikajo migracije Slovanov, in tiste, ki materialno kulturo neposredno povezujejo z etničnimi identitetami. Ta članek premošča to delitev s prevrednotenjem teoretskega okvira. V kritični obravnavi razvoja raziskav etničnih identitet v arheologiji izpostavi omejitve tako primordialističnih kot instrumentalističnih modelov. Namesto teh predlaga redefinicijo arheološke kulture kot politetično skupnost praks, ki so utemeljene v priučenih družbenih vedenjih. Ta okvir omogoča prepoznavanje etničnih identitet v arheoloških zapisih. Z uporabo tega pristopa na arheološki kulturi praškega kulturnega kompleksa pokažemo skupnost praks, ki so jo združevali jezik, bivanje, noša, gospodarstvo, družbeni odnosi in genetska povezanost. Članek torej potrdi, da so Slovani v zgodnjem srednjem veku obstajali tako kot arheološka kultura kot tudi kot prepoznavna identitetna skupina z močnim kolektivnim samozavedanjem.

Géza Alföldy: Rimska družbena zgodovina. Studia humanitatis, Ljubljana 2023.

2025-04-01T14:07:16+02:00

Marjeta Šašel Kos: Emona. Situla 47. Inscriptiones Latinae Sloveniae (ILSl) 3, Ljubljana 2024

2025-06-27T09:20:42+02:00

Emilio Marin, Gianfranco Paci, Silvia Maria Marengo: Hortus Metrodori. Le iscrizioni della necropolis occidentale di Salona, Ichnia 17, Tivoli (Roma): Edizioni Tored, 2024

2025-06-27T09:24:03+02:00

Analiza sploščenosti organskih konic iz Potočke zijalke v povezavi z njihovo stratigrafsko in prostorsko lego. Preizkušanje domneve o razvoju orinjasjenskih konic z masivno bazo na primeru Potočke zijalke in La Ferrassie

2025-06-26T17:05:41+02:00

Članek obravnava količnik sploščenosti (največja širina / največja debelina) organskih konic z masivno bazo z najdišča Potočka zijalka v Sloveniji (117 konic) in La Ferrassie v Franciji (91 konic) v povezavi z domnevo o razvojnih težnjah teh konic v relativnem času, kot ga opredeljuje prvotna stratigrafija obeh najdišč. Domnevamo, da je bil razvoj usmerjen v povečanje trdnosti konic, ki so jih uporabljali za kopja in sulice, morda tudi puščice. Medtem ko se težnja količnika sploščenosti konic iz rogovja jelenjadi v La Ferrassie sklada z razvojno domnevo, to ne velja v celoti za organske konice iz Potočke zijalke. V La Ferrassie je uporaba jelenjega rogovja, ki se je od konic s precepljeno bazo prenesla na konice z masivno bazo, pogojevala drugačne razvojno-tehnične rešitve kot v Potočki zijalki, kjer je rogovje kot surovino za izdelavo konic zamenjala kost. Ta je omogočila boljše razvojno-tehnične rešitve. Iz različnih vzrokov, med katerimi je imela pomembno vlogo surovina, razvoj konic v Potočki zijalki ni bil tako premočrten kot v La Ferrassie.

Trozankaste ločne fibule tipa Zenica

2025-02-10T21:03:04+01:00

Trozankaste ločne fibule s trikotno nogo so bile doslej obravnavane kot redka vrsta nakita iz starejše železne dobe na zahodnem Balkanu. Pozornost so pritegnile šele leta 2007 z objavo primerka iz Zenice v osrednji Bosni. Z okrepitvijo arheoloških raziskav na tem območju, ki je privedlo tudi do odkritja in izkopavanja nekropole Kopilo ter identifikacije drugih potencialnih grobišč, se je število tovrstnih fibul povečalo na šest. Kljub različnim dimenzijam imajo vsi primerki izrazite skupne značilnosti (tri zanke z rombičnim presekom žice, okrašeno nogo trikotne oblike in narebren lok), kar omogoča opredelitev tovrstnih fibul za samostojni tip. Ker vsi na novo odkriti primerki izvirajo z najdišč v okolici Zenice oziroma iz tamkajšnje kotline ob reki Bosne, je poimenovanje obravnavanih fibul kot “tip Zenica” povsem ustrezno.

Otroški grobovi na srednjelatenskem grobišču v Zvonimirovem (Hrvaška)

2025-05-14T11:04:20+02:00

Grobišče latenske kulture v Zvonimirovem na severu Hrvaške je trenutno edino sistematično raziskano, ki ga je mogoče datirati v srednji laten (LT C2). Dosedanje raziskave so se osredotočale na grobove bojevnikov z orožjem ter grobove žensk z deli noše in nakitom. Rezultati antropološke analize kažejo, da so na grobišču pokopavali tudi otroke, mlajše od 14 let. Pokopani so bili tako kot odrasli člani skupnosti, največkrat samostojno, v nekaj grobovih pa skupaj z odraslim. V otroških grobovih je bilo v večini primerov manj najdb kot v grobovih odraslih, vendar so bili odkriti tudi bogatejši otroški grobovi. V njih so poleg keramičnih posod še deli noše in nakit, le izjemoma se pojavlja orožje. Podobne značilnosti otroških grobov so bile opažene tudi pri analizah latenskih grobišč v Karpatski kotlini, kar kaže na položaj otrok v mlajšeželeznodobnih skupnostih.

Vloga rimskih vojsk v rimski osvojitvi ozemlja današnje Slovenije in utrditvi rimske nadvlade

2025-05-23T09:01:32+02:00

Članek obravnava arheološke vire o rimskem vojaškem delovanju na ozemlju današnje Slovenije v 1. st. pr. n. št. in v prvi polovici 1. st. n. št. V tem obdobju je Rim končal osvajanje ozemlja današnje Slovenije in utrdil svojo premoč. Tema je aktualna, ker sta se v zadnjih dveh desetletjih in pol količina in kakovost arheoloških podatkov o rimskem vojaškem delovanju v obravnavanem prostoru in času močno povečali. Predstavljeni izsledki kažejo rimsko vojsko kot pomembno silo, ki je v drugi polovici 1. st. pr. n. št. in v zgodnjem 1. st. n. št. sodelovala pri vzpostavitvi rimske prevlade nad obsežnimi območji današnje Slovenije. Približno dve stoletji trajajoče rimsko osvajanje tega za rimsko državo strateško pomembnega ozemlja je bilo končano ob začetku vladavine cesarja Tiberija.

Melnice iz Križank v vzhodnem predmestju Emone

2025-06-26T18:32:03+02:00

Prispevek obravnava rimskodobne keramične melnice, odkrite med arheološkimi izkopavanji leta 2018 na južnem delu kompleksa Križank v Ljubljani. Nepretrgana raba tega prostora od srednjega ali poznega avgustejskega obdobja do zatona organiziranega življenja v Emoni se kaže v enako širokem kronološkem razponu melnic. Študija je zasnovana na opazovanju operacijske sekvence izdelave posod; analizirali smo njihovo makroskopsko in mikroskopsko sestavo ter tehniko oblikovanja in jih tipokronološko ovrednotili. Opredelili smo osem tehnoloških skupin, ki jih primarno ločimo po odsotnosti ali prisotnosti glazure. Melnice brez glazure izhajajo z dveh proizvodnih območij, osrednjega ali tirenskega dela Italije in severne Italije. Dva lončarska žiga potrjujeta izdelavo v padskih delavnicah, njihove lokacije smo na podlagi izsledkov mineraloško-petrografske analize ožje zamejili. Glazirane melnice so najverjetneje prišle od drugod, a izvor ostaja negotov.