Arheološki vestnik

Kamnolom apnenca v Podpeči pri Ljubljani in njegovi izdelki

Bojan Djurić — 2022-07-07

Kamnolom v naselju Podpeč pri Ljubljani velja za glavni kamnolom rimske kolonije Emone (Ljubljana). Obstoj antičnega kamnoloma v Podpeči je bil do sedaj utemeljen le na podlagi makroskopske podobnosti med Členom litiotidnega apnenca, ki izdanja v Podpeči, in z njim povezanimi rimskimi spomeniki, odkritimi v Ljubljani. V okviru pričujočega dela smo skušali poiskati oprijemljive arheološke in geoarheološke dokaze za njegov obstoj. V skrajno severnem delu kamnoloma smo izvedli arheološko sondiranje, hkrati pa natančno določili sestavo apnenca na tem območju in v 288 izdelkih iz antične Emone. Sondiranje severno od modernega kamnoloma je odkrilo dobro ohranjene sledove rimskodobne kamnoseške dejavnosti. Hkrati je litološka analiza spomenikov iz Emone razkrila, da je kar 182 (ali 64 odstotkov) analiziranih spomenikov izdelanih iz apnenca, litološko identičnega različkom, ki izdanjajo v Podpeči. Ti različki se prostorsko grupirajo severno od modernega kamnoloma. Pri tem sicer ostaja odprto vprašanje pripadnosti nekaterih različkov apnenca v izdelkih, ki so brez diagnostičnih komponent in bi lahko pripadali tudi nekoliko starejšemu Členu krkinega apnenca. Rekonstrukcijo obsega starega kamnoloma omogoča primerjava faciesov izvornih litostratigrafskih enot in izdelkov, pa tudi historična analiza zgodnjih kartografskih in katastrskih dokumentov. Analiza najzgodnejših izdelkov je omogočila hipotezo o prihodu kamnosekov iz kamnoloma v Nabrežini.

Rimsko grobišče Marof na Igu

Lucija Grahek — 2022-07-12

Grobišče na Marofu pripada rimski naselbini na Igu, vikusu na upravnem območju kolonije Emone. Odkrili smo 27 žganih in en skeletni grob, datirani so od druge polovice 1. do konca 3. ali do 4. st. Večina grobov je bila močno poškodovanih ali izropanih. Grobne jame in pridatki se dobro ujemajo z drugimi grobišči na emonskem podeželju. Na jugozahodnem delu grobišča so ob poti stale verjetno tri obzidane grobne parcele. Raziskana je bila ena s štirimi žganimi grobovi. Na nekoliko ločenem, severovzhodnem delu so bile štiri skupine grobov, verjetno v okviru neobzidanih družinskih grobnih parcel. Trije razmeroma bogati moški grobovi severovzhodnega dela, iz druge polovice 1. ali prve polovice 2. st., so vsebovali nož in strgalo, ki ju morda lahko povezujemo s strojarstvom. Na podlagi razdelitve grobišča v dva dela in razlik v načinu pokopa se zdi, da bi lahko šlo za dve skupini prebivalstva.

Odkrili smo več faz ceste, ki je prečkala grobišče. Med koncem 4. in 6. st. so ob cesti skopali veliko jamo ter vanjo odvrgli cel nagrobnik in več delov nagrobnih spomenikov.

Bioarheološke raziskave rimskodobnega grobišča Marof na Igu: antropologija, arheozoologija, arheobotanika

Borut Toškan — 2022-07-07

V prispevku so objavljeni rezultati bioarheoloških (tj. antropoloških, arheozooloških in arheobotaničnih) raziskav grobišča Marof na Igu, kjer je bilo odkritih 28 grobov iz časa od druge polovice 1. st. do konca 3. oziroma začetka 4. st. Izsledki ponujajo vpogled v nekatere populacijske parametre in v pogrebne običaje antičnih Ižancev. Antropološka analiza je postregla z ugotovitvami o starostni in spolni strukturi pokojnikov, pa tudi o načinu sežiganja trupel. Analiza živalskih ostankov je pokazala domnevne primere obredno žrtvovanih in/ali pridanih (delov) živali, tako v smislu grobne popotnice/grobnega pridatka kot morda tudi stavbne daritve. Rezultati arheobotanične študije nedvoumnih sledi obrednih praks niso pokazali (razen morda prisotnosti ostankov fig), so pa ponudili vpogled v nabor tedanjih gojenih rastlin in v naravno rastje v okolici najdišča.

Bronasto ulito posodje na severnojadranskem območju (okrog leta 600).

Joan Pinar Gil — 2022-07-07

Čeprav ni bilo odkritih prav veliko bronastih ulitih posod iz obdobja med 6. in 8. st., pa njihova izdelava in razprostranjenost dokaj dobro kažeta splošne gospodarske usmeritve in razvoj trgovskih mrež v porimskem Sredozemlju. Iz prostorske razprostranjenosti teh predmetov je razvidno, da je severnojadranski prostor na prelomu iz 6. v 7. st.

postal glavna vhodna točka za redistribucijo posod v vzhodnjaškem slogu v srednjo Evropo in zahodno Sredozemlje in nadomestil dotlej glavno zahodno stičišče Rim z bližnjimi pristanišči. Z območja severnega Jadrana je več tipov posodja potovalo po kopnih poteh v Padski nižini in Porenju ter po morskih poteh, ki so povezovale Jadran z Novo Kartagino (Carthago Nova) in jugovzhodno Iberijo.

Nekatere značilnosti porimskih bronastih ulitih posod in njihovi najdiščni konteksti nakazujejo, da so bile izdelane po različnih standardih kakovosti za različna družbena okolja. Kartiranje razprostranjenosti posodja različnih kakovosti kaže, da je to lahko potovalo prek različnih trgovskih mrež, in razkriva vpliv stroškov prevoza na končno ceno teh izdelkov.

Svetolucijska halštatska kulturna skupina.

Biba Teržan — 2022-07-07

Novejše raziskave na območju svetolucijske halštatske kulturne skupine, poimenovane tudi kot posoška skupina, ki je poseljevala razen zgornjega Posočja tudi Bohinjski kot, Cerkljansko in zgornjo dolino Nadiže, so pokazale, da je bila poseljenost mnogo gostejša, kot je bilo znano pred tem, kar zadeva predvsem sredogorje Julijskih Alp. Glede na doslej odkrite drobne najdbe sklepamo na poselitev teh predelov v kasnem obdobju svetolucijske skupine. V obdobju, ozna- čenem kot stopnja Sv. Lucija IIa–b, je opazen tudi gospodarski vzpon naselbine na Mostu na Soči kot protourbanega središča celotne kulturne skupine, ki je bila po vsej verjetnosti teritorialno organizirana. Na osnovi doslej opravljenih analiz nekropole na Mostu na Soči pa so predstavljeni na eni strani kazalci vplivov in stikov svetolucijske skupine s sosednjimi in tudi zelo oddaljenimi kraji oz. kulturnimi skupnostmi, na drugi strani pa indikatorji družbene strukturiranosti in diferenciranosti. Pomemben nov element v okviru ritualno-religiozne sfere pa predstavljajo arheološka najdišča v nenavadnih naravnih okoljih, za katere se ponuja razlaga o svetih krajih, kjer so se odvijali posebne vrste zaobljubni obredi. Na koncu je postavljeno tudi vprašanje o pismenosti in etnični pripadnosti svetolucijske halštatske skupnosti.

Poselitvena slika posoške/svetolucijske skupine – nova najdišča in spoznanja

Miha Mlinar — 2022-07-07

Prostor posoške skupnosti iz starejše železne dobe (8.–4. st. pr. n. št.), znane kot svetolucijska halštatska kulturna skupina, zaznamujejo različne geomorfološke značilnosti in naravne danosti. Najstarejše jedro stalne poselitve se je izoblikovalo ob naravnih poteh, ki vodijo ob Nadiži in Soči iz Furlanske nižine oz. iz zaledja severnega Jadrana v alpski visokogorski svet.

O stalni poselitvi na začetku železne dobe pričajo predvsem grobišča, medtem ko je v naseljih zaradi skromne raziskanosti starejše obdobje (8.–6. st. pr. n. št.) slabše prepoznavno. Grobovi iz starejših faz kažejo na manjše lokalne skupnosti, grobni pridatki pa ne izražajo večjih družbenih razlik. Družbeno razslojevanje je zaznavno v mlajših fazah (6. do 4. st. pr. n. št.), ko se ob prevladujočem pokopu sežganih ostankov v preprosto grobno jamo, pokrito s kamnito ploščo, poja- vijo tudi maloštevilni žarni grobovi v obliki kamnite skrinje in z bogatejšimi pridatki. V mlajšem obdobju je naselje na Mostu na Soči doseglo največji obseg in se razvilo v glavno regionalno središče z zgodnjeurbanimi značilnostmi. V 6. in 5. st. pr. n. št. je opazna tudi ekspanzija te skupnosti, zrasla so nova manjša naselja. Večinoma so bila deloma utrjena, v neutrjenih bi lahko videli naselja drugega ranga. V 4. st. pr. n. št. so sledili pretresi in spremembe, ki so privedli do dezintegracije skupnosti. Prebivalstvo se je iz starih aglomeracij umaknilo v stranske doline in bolj hribovite predele, v grobnih in daritvenih obredjih pa je v znatnejši meri prisotno orožje.

Grašišče nad Grgarjem – utrjeno naselje iz starejše železne dobe

Patricija Bratina — 2022-07-07

Preko Grgarske kotline in Čepovanskega dola poteka naravni prehod iz nižine Vipavske doline v dolino reke Idrijce in v zgornjo Soško dolino ter proti zahodu na Banjško planoto. V železni dobi je pomembno vlogo ob tej komunikaciji imelo gradišče nad Grgarjem, na vrhu osamelca Grašišče. Strateška lega naselja je omogočala nadzor nad potmi, okoliška rodovitna ravnica je ponujala ekonomsko zaledje.

Med zaščitnimi arheološkimi raziskavami leta 2005 je bilo na severnem pobočju Grašišča odkrito obzidje s podpornima zidovoma, na položnejšem severovzhodnem pobočju pa utrjena podporna terasa. Naselje sodi v čas bronaste in železne dobe, občasna poselitev sega tudi v rimsko obdobje.

Poselitev dokazujejo tudi najdbe, odkrite leta 1977 ob gradbenih posegih na jugovzhodnem pobočju Grašišča in 1978, 2001 in 2005 na površini osrednjega dela gradišča.

Železnodobno grobišče v Kobaridu: raziskave leta 1979

Ana Kruh — 2022-07-07

Na podlagi obsežnega grobišča iz železne dobe Kobarid prištevamo med pomembnejša slovenska prazgodovinska najdišča in tu domnevamo eno izmed središč starejšeželeznodobne posoške oz. svetolucijske skupine. Grobišče, ki se je širilo na terasah na desnem bregu Soče ob vznožju Gradiča, je bilo odkrito že v začetku osemdesetih let 19. stoletja. Med letoma 1886 in 1904 je arheološka izkopavanja na najdišču vodil Carlo Marchesetti, tedanji direktor tržaškega naravoslovnega muzeja, pozneje so tu raziskovali še arheologi Narodnega muzeja, Goriškega muzeja in Tolminskega muzeja. Do danes je bilo raziskanih več kot 1400 grobov, vendar so ti večinoma še neobjavljeni. V članku predstavljamo preliminarno izsledke arheoloških izkopavanj, ki jih je leta 1979 na območju grobišča izvedla ekipa Goriškega muzeja. Med izkopavanji, ki so potekala v zahtevnih razmerah, sočasno z gradbenimi deli in večji del v za delo neprimernih vremenskih okoliščinah, je bilo odkritih 278 grobov, ki sodijo v čas od konca 9. do 5. st. pr. n. št. Predstavljeni so značilnosti pokopavanja ter značilni grobni pridatki po kronoloških stopnjah.

Železnodobno grobišče na Gradcu pri Krnu

Boštjan Laharnar — 2022-07-07

Z najdišča Gradec pri vasi Krn v Posočju izvirajo arheološke najdbe nakita, bronastih posod, orodja in orožja iz starejše in mlajše železne dobe, ki jih je izkopal nepooblaščen iskalec arheoloških najdb z detektorjem kovin. Med najdbami sta posebno pomembna bronasta figuralna situla iz konca 5. ali začetka 4. st. pr. n. št. ter bronasta čelada etruščansko-italske vrste iz 2. oz. začetka 1. st. pr. n. št. Terenske raziskave so pokazale, da je najditelj predmete izkopal iz žganih grobov, medtem ko je bila čelada morda prej votivni predmet kot grobni pridatek. Odkrit je bil tudi nedotaknjen bojevniški grob iz poznolatenske stopnje LT D1. Menimo, da je Gradec pri Krnu verjetno povezan z gorsko potjo, ki so jo v železni dobi uhodili po rudonosnem območju med dolino reke Soče in Bohinjem.

Jelenšek nad Godovičem.

Patricija Bratina — 2022-07-07

Na sedlu severno od gradišča na Jelenšku nad Godovičem pri Idriji sta iskalca “ajdovskega zaklada z Jelenška” naletela na železnodobne grobove z bogatimi pridatki. Odkritju je leta 1993 sledilo zaščitno arheološko izkopavanje. Raziskanih je bilo 37 planih žganih grobov. Grobni pridatki kažejo zelo uniformno podobo in grobišče datirajo v mladohalštatski stopnji Sv. Lucija IIb2 in IIc. Med pokopanimi so bili bojevniki, rokodelec (livar), ženske in morda otroci. V članku kratko predstavljamo način pokopa in grobne pridatke ter utemeljujemo datacijo najdišča na primeru fibul. Sledi pred- stavitev nekaterih opažanj in izhodišč za analizo pomena najdišča v starejši železni dobi, ko je bil Jelenšek na meji dveh zahodnoslovenskih halštatskih skupin, posoške (svetolucijske) in notranjsko-kraške.

Posoškovenetski areal v luči novejših epigrafskih najdb

Luka Repanšek — 2022-07-07

Članek se posveča vprašanju diagnostičnih paleografskih prvin za posoški areal (tj. skupino venetskih napisov, odkritih v loku med Kobaridom, Idrijo pri Bači, Šentviško planoto in Cerknim) v okviru območja, na katerem se je med 6. in 1. st. pr. n. št. uporabljal venetski alfabet. Značilne prvine (najsi bo arhaizmi ali inovacije), kot so ugotovljive na podlagi že dolgo znanih in večkrat obravnavanih pisnih spomenikov Is 1 in Is 2, so sopostavljene podatkom, ki jih prinašajo novoodkriti napisi posoškega prostora (zlasti *Is 4, *Is 7, ki sta kot Is 1 in Is 2 nedvomno avtohtona), ter ponovno ovrednotene in dopolnjene v poskusu natančnejšega izrisa relevantnih izograf, ki posoško skupino napisov v venetskem alfabetu izdvajajo iz splošnovenetskega areala.

Pozzuolo del Friuli in osrednja Furlanija v razviti fazi železne dobe (700–480 pr. n. št.)

Serena Vitri — 2022-07-07

Iz sinteze raziskav železnodobnih kontekstov v Furlaniji izhaja za razvito fazo železne dobe (pribl. 700–480) predlog preliminarne opredelitve kulturnih skupin v odnosu do venetskega prostora, italskega polotoka, čezalpskega območja in zahodne Slovenije. V osrednji Furlaniji je najpomembnejši arheološki najdiščni kompleks Pozzuolo, ki je bil raziskan v letih od 1979 do 2011; vzniknil je v pozni bronasti dobi in doživel razcvet v zgodnji železni dobi. Globoka sprememba je občutna v razviti fazi železne dobe; v ta čas datiramo obrobni naselbinski pas na gradišču Cjastiei, vkopane jamske objekte na terasi Campo Cuppari izven naselbine ter tri nekropole z žganimi pokopi.

V prispevku je predložena revizija ostalin na terasi Cuppari, ki se nanaša na bivalnim objektom pripadajoče vkopane prostore, verjetno s skladiščno funkcijo, in deloma na jame, povezane z obrtnimi delavnicami.

V največji, južni nekropoli z žganimi pokopi, ki je še v preučevanju, je bilo odkritih 185 grobov iz časa od konca 8./ začetka 7. st. ter 6. st. pr. n. št. Grobovi kažejo tako podobnosti kot razlike s svetolucijsko oz. posoško skupino, zlasti ko gre za pogosto prilaganje napadalnega orožja.

Videti je, da je bilo območje osrednje Furlanije dokaj avtonomno, kar zadeva poselitvene strukture, družbeno orga- nizacijo, proizvodnjo in menjavo blaga.

Avstrijska Koroška in njene jugozahodne povezave v starejši železni dobi.

Paul Gleirscher — 2022-07-07

Jugozahodni del koroške starejšeželeznodobne skupine oz. skupine Frög/Breg, ki obsega območje med Ziljsko dolino in Beljakom oz. Rožekom, je mejil na venetski prostor severne Italije in svetolucijsko skupino v zahodni Sloveniji. Ta soseščina je poleg trgovine z jantarjem, s soljo iz Hallstatta in Dürrnberga ter z železom in svincem z alpskega območja prinesla v vzhodne Alpe ne le luksuzno blago iz sredozemskega in severnoitalskega prostora, temveč tudi ljudi in ideje. Povezavo prek prelaza Predel kaže najdba igle z nasvitkanim vratom z Napoleonovega travnika pri Beljaku, ki ima primerjave v Tolminu. Stike med Caput Adriae in avstrijsko Koroško po dolini Soče odsevajo nemara lončene posode z geometrijskim okrasom iz svinčenih aplik. Svojevrsten prenos idej bi lahko videli tudi v rabi in razvoju različic obeskov tipa Unec. Regionalno rokodelsko dejavnost Posočja in Koroške v 5./4. st. pr. n. št. pa morda kažejo čolničaste fibule tipa Villach in različica Paularo vzhodnoalpskih živalskih fibul. Zelo velika podobnost je prav tako opazna v zgradbi gomile Schmeißer Boden na Gurini s tistimi iz Mela pri Bellunu.

Musterjenska kamena industrija iz jame Vinica (Hrvaško Zagorje).

Nikola Vukosavljević — 2022-07-07

V prispevku predstavljamo tehnotipološko in surovinsko analizo musterjenskega kamnitega inventarja iz jame Vinica (Hrvaško Zagorje), pridobljenega med izkopavanji ob koncu prejšnjega in začetku tega tisočletja. Kamniti artefakti so bili najdeni v dveh musterjenskih plasteh, v plasti c in d, katerih starost je določena z radiokarbonskim datiranjem po metodi AMS. Rezultati datiranja vzorca iz plasti d kažejo, da je starejši od 50.300 let BP. Kalibrirana starost vzorca iz plasti c je 36–34,5 ka BP. V obeh plasteh med surovino prevladuje kremen, sledijo različni roženci. Kremenove prodnike so obdelovali na najdišču. Vsaj nekateri artefakti iz roženca niso bili odbiti v jami, ampak so bili vanjo prineseni kot odbitki in orodja. Med maloštevilnimi orodji prevladujejo strgala. Skromen kamniti inventar obeh plasti kaže, da je jama v srednjem paleolitiku neandertalcem služila kot kratkotrajno zatočišče.

Neolitske risbe v jami Bestažovci na Krasu

Andrej Mihevc — 2022-07-07

Jama Bestažovca je del starega vodoravnega jamskega rova, ki so ga preoblikovali zapolnitve s sedimenti, kraška denudacija in podiranja. Glavni rov Bestažovce je bil do nedavnega povezan s Perkovo pečino, o čemer pričajo arheološki ostanki. Kasneje je polzenje sedimenta zaprlo prehod in ločilo jami. To je zaščitilo Bestažovco pred zunanjimi vplivi in obiskovalci. Sedanji dostop v jamo je skozi 25 m globoko brezno. V jami smo našli na steni Glavnega rova 32 z rdečo okro narisanih risb, na stropu pa 28 z ogljem narejenih pik. Radiokarbonske datacije oglja kažejo, da je bil ta del Bestažovce dostopen še pred okrog 7000 leti. Risbe so verjetno enake starosti, lahko pa so tudi veliko starejše. To so prve do sedaj najdene neolitske jamske risbe v Sloveniji.

Keramika iz bronastodobne naselbine v Podsmreki na Dolenjskem

Ida Murgelj — 2022-07-12

V članku je predstavljena bronastodobna naselbina Podsmreka pri Višnji Gori, v kateri je bilo odkritih tudi pet sočasnih grobov otrok oziroma mlajših oseb. V naselbini je bila pomembna dejavnost zbiranje in predelovanje rdečega muljevca, rumenega meljevca in boksitnih oblic. Glavni poudarek je na tipološki in kronološki opredelitvi keramičnih najdb. Te so skupaj z gradivom iz Olorisa pri Dolnjem Lakošu pripomogle k oblikovanju pojma horizont Oloris-Podsmreka, ki na območju jugovzhodnih Alp obsega čas srednje in prehod v pozno bronasto dobo.

Prazgodovinsko višinsko naselje Gradišče na Primskovem na Dolenjskem

Primož Pavlin — 2022-07-12

S sondiranjem, opravljenim leta 1998, smo odkrili, da je bilo Gradišče obljudeno v petih arheoloških obdobjih. Najstarejši obiski vzpetine segajo morda že v neolitik, vsekakor pa v starejši del bakrene dobe, ko vzpetina še ni bila utrjena. V pozni bronasti dobi je naselje dobilo lesen opaž, napolnjen z zemljo, ki je svoj konec doživel v požaru. V starejši in mlajši železni dobi je bilo naselje obdano s kamnitim suhim zidom. V halštatski dobi je bil zid širok okoli 2 m, v latenski je bil ožji, v širino je meril okoli 1,2 metra. Posamezne najdbe govorijo za prisotnost človeka tudi v času pozne antike. Ker pa iz tistega časa ni sledov utrditve, je vzpetina verjetno služila kot občasno pribežališče.

Helenistične zvončaste situle z bršljanovimi listi

Martina Blečić Kavur — 2022-07-07

Situlska umetnost je kot specifična vizualna in pomenska sinteza v prazgodovinski in v zgodovinski železni dobi Evrope povezala številne kulturno različne družbe. Situle, ki so dale ime temu umetniškemu izrazu, niso bile le nosilke umetniške manifestacije in simbolne pripovedi. Odražale so spoznavno zrelost in sublimacijo družbe kot sprejeti emblem reprezentacije, statusa posamezne aristokracije. Območje severnega Jadrana se ponosno predstavlja s primeri iz starejšeželeznodobne situlske umetnosti in mlajšeželeznodobnimi, tako imenovanimi helenističnimi situlami. Izhodišče študije so ulomki helenističnih zvončastih situl z okrasom bršljanovega lista z Reke, ki so analizirani tako tipološko kot stilsko in ikonografsko v primerjavi z vsemi do sedaj poznanimi situlami tega tipa. V prispevku je posodobljen seznam zvončastih situl, predstavljeni so argumenti za njihovo natančnejšo kronološko pozicijo, za tipološko in tehnološko razdelitev v dve večji skupini z različicami ter s tem povezana različna torevtična središča njihove izdelave. Razprostranjenost helenističnih zvončastih situl z okrasom bršljanovega lista kaže, da sta bila vzhodna obala Jadrana in njeno zaledje prostor stika tako makedonskih kot tudi etruščanskih luksuznih torevtičnih izdelkov.

Claude Albore Livadie, Giuseppe Vecchio (ur.): Nola – Croce del Papa. Un villaggio sepolto dall’eruzione vesuviana delle Pomici di Avellino, 2020

Paola CÀSSOLA GUIDA — 2022-07-07

Lorenzo Zamboti, Manuel Fernández-Götz, Carola Metzner-Nebelsick (ur.): Crossing the Alps. Early Urbanism between northern Italy and Central Europe (900–400 BC), 2020

Lucija Grahek — 2022-07-07

Stephan Karl: Das römerzeitliche Marmorsteinbruchrevier Spitzelofen in Kärnten. Montanarchäologische Forschungen, 2021

Bojan Djurić — 2022-07-07

Johanna Kraschitzer: Karbonatgemagerte Lavanttaler Schwarzhafnerware – Eine Kärntner. Keramikart in der Steiermark, 2019

Katarina Predovnik — 2022-07-07

Enrico Cavada, Marcus Zagermann (ur.): Alpine Festungen 400–1000. Chronologie, Räume und Funktionen, Netzwerke, Interpretationen / Fortezze Alpine (secoli V–X). Cronologia, spazi e funzioni, sistemi, interpretazioni, 2020

Kaja Pavletič — 2022-07-15

Viktor Saksida (1922–2021)

Ivan Turk — 2022-07-07