Blatenski Kostel (nem. Mosaburg, madž. Zalavér) v 9. stoletju

Abstract

Prim. naslednja avtoričina dela: Die Ausgrabungen Géza Fehérs in Zalavâr. Archaeologia Hungarica 41 (1963). Bericht über die Ergebnisse der Ausgrabungen von Zalavâr-Récéskut in den Jahren 1961—1963. Acta archaeologica Academiae scientiarum Hungari[1]cae 21, 1969, 51—103. Izkopavanja na t. im. ,Grajskem otoku’ (Burginsel) so bila v letih 1963 do 1966. Doslej še niso objavljena.Historično-arheološke pripombe k slovanski poselitvi na zahodnem Ma[1]djarskem v 9. stoletju so v tisku. Vprašanje Panonije. Po avarskem zlomu je prišla današnja zahodna Ma[1]džarska pod Franke, ki so jo nazvali Panonijo, včasih tudi z dostavkom in[1]ferior oziroma superior, vendar ti pojmi ne označujejo teritorialno-upravne enote iz rimske dobe. Modifikacije izpeljane v teku 9. stoletja kažejo fran[1]kovsko tendenco administrativnega prilagajanja danemu položaju ter ten[1]denco po decentralizaciji. Sčasoma se razširi oznaka Vzhodna marka delno tudi limes Pannonicus-Avaricus, pri čemer pomeni limes mejno področje. Ker pa je prišel le-ta iz območja prefekta Vzhodne marke v območje, ki ga je do 828 upravljal furlanski mejni grof, pomeni, da je pojem limes Pannonicus[1]Avaricus starejši. Zato meni avtorica, da se je izraz Panonija uveljavil pose[1]bej po vdoru Bolgarov, po Ljudevitom uporu in predvsem — kot posledica vsega navedenega —- po razpustitvi upravnega teritorija Furlanske marke, leta 828. Istočasna oznaka inferior in superior se rabi bolj v geografskem smislu. Slovanska organizacija v Panoniji spada v leta 833—854, ko je opravljal službo prefekta Vzhodne marke Ratpot, h kateremu se je iz Moravske zatekel Pribina, se tu pokristjanil, a zaradi nesoglasij umaknil čez Dravo v bolgarsko področje, pozneje pa k Ratimirju, slovanskemu knezu med Dravo in Savo. Frankovski pohod nad Ratimirja je Pribino prisilil 838 k pomiritvi z Ratpotom. Frankovski vladar mu je okrog leta 840 v območju reke Zala naklonil kot beneficij področje, ki je 847 postalo njegova last. Živel je nekako do leta 861 a njegov sin in naslednik Kocel vsaj do leta 873. Težko je ugotoviti, kaj sta Pribina in Kocel dejansko posedovala, kaj upravljala. Z njunega teritorija je sporočenih okrog 40 krajevnih imen, zgolj 4 pa se dajo lokalizirati (to so Blatenski Kostel, Peč, Ptuj, Veszprém, ki se v virih imenuje Ortahu). Čeprav so Moravani poslej še večkrat vdrli v Panonijo (883, 884) so da[1]našnjo zahodno Madžarsko Franki posedovali do madžarske okupacije v letu 900. Leta 896 so poverili slovanskemu knezu Braslavu obrambo Panonije in[1]ferior med Dravo in Savo. V nadaljnjem zavrača avtorica mnenja, da bi bila Pribina in Kocel ustva[1]rila panonsko-slovansko državo. Gre samo za frankovsko kneževino. Obrav[1]nava pomen pojma dux, s katerim je njuna služba označena in ki v tem pri[1]meru označuje prefektovega podrejenca. Vprašanje, zakaj so ju Franki na[1]stavili, če sta bila Slovana, rešuje avtorica z mnenjem, da sta bila s frankov[1]skimi velikaši sorodstveno povezana. Za določitev etnične sestave Panonije v karolinški dobi so na razpolago predvsem krajevna imena, ki predstavljajo v madžarščini hkrati najstarejšo plast izposojenk in privzemkov. Ta je v pretežni večini slovanska in pripada zahodnim in južnim slovanskim elementom, nekaj tudi bajuvarskim in nekaj avarskim. Listinsko omenjene osebe so v dokajšnji meri frankovsko-bajuvar[1]skega porekla, vendar so to osebe iz vodilne plasti. Kakšno je bilo Pribinovo središče, imenovano tudi civitas Privinae. Bla[1]tenski Kostel je ležal v spodnjem toku reke Zala, 9 km jugozahodno od Bla[1]tenskega jezera v močvirni pokrajini, iz katere se je dvigalo nekaj gričev in ki jo je na vzhodu zaključevala terasa z mestom, čigar nadaljevanje je današ­nji Zalavâr. Izkopavanja so vršili skoraj po vseh gričih, najvažnejši arheolo[1]ški točki t. im. Récéskut-otok ter Grajski otok (Burginsel, glej uvodoma cit. literaturo). Mesto je nastalo na tem prostoru delno po analogiji z moravskimi na[1]selji sredi močvar, delno zaradi tam že koncentrirane slovanske poselitve in delno iz frankovskih političnih nagibov. Deset km oddaljena je slovanska žarna nekropola v mestu Keszthely, druga pa je bila odkrita v kraju Póka[1]szepetk (90 grobov). Obe sta iz druge polovice 8. stoletja*, torej iz zaključne avarske dobe. Pod baziliko na Récéskut-otoku iz 9. stoletja so raziskovanja odkrila dve plasti. Starejšo (nižjo) s konca 8. in z začetka 9. stoletja kot ostanek požgane slovanske naselbine. Mlajšo (višjo) predstavlja slovanska ne[1]kropola, na gosto stisnjena okrog centralnega praznega prostora, ki ga je po vsej priliki zavzemala lesena cerkev. Sledi pribinska troladijska lesena cer[1]kev na kameniti os-novi s pripadajočim grobiščem. Tej sledeča zidana bazi[1]lika je torej tretja zaporedna cerkev na tem prostoru in spada v 11. stoletje. Vsi ti ostanki indirektno nakazujejo gosto slovansko poselitev ob Zali, spričujejo že izvedeno kristijanizacijo pokrajine in približujejo misel, da so Franki ta prostor Pribini namenoma izbrali, ker je bil bolj kultiviran. Nekropola na Grajskem otoku spada v 9. stoletje, pokopi nosijo krščanski pečat, pridevki so skopi, izstopa nekaj grobov s frankovskimi ostrogami in skramasaksi. Analize približujejo misel, da gre v teh primerih za Pribinove ljudi. Pripadajoča cerkev je bila uničena ob arheološko nekontroliranem ko[1]panju v peskolomu. Omenja jo Conversio. Gre za Marijino cerkev, ki jo je 850 posvetil nadškof Liupram iz Salzburga. Odkriti sektor nekropole na Grajskem otoku je ležal na robu utrjene naselbine. Od utrdb se je dalo ugo[1]toviti nasip iz pletenih sten, med katerimi je bila naphana zemlja. Odkrili so tudi ostanke lesenih hiš in zemunic. V slednjih so živeli predvsem obrtniki, ki so se ukvarjali z obdelavo kosti. Odkrili so tudi številne keramične ostanke ter poseben tip steklenice, ki se je razvil prejkone iz rimskih osnov.