The origin and career of Q. Pompeius Falco

Abstract

1. Pompeius Falco je dokaj tipičen primer kozmopolitskega pripadnika vodilnih družin v rimskem imperiju, kot so se pojavili konec 1 . in v začetku 2 . stoletja po Kr., zanimiv pa je posebej, ker je znan iz korespondence Plinija in Frontona in kot prejemnik respkripta cesarja Hadrijana. Cel niz dodatnih imen, ki so ohranjena na napisu iz mesta Tarracina (CIL X 6321 = ILS 1035, glej tudi tekst) — njegov vnuk, konzul leta 169, je imel že vsega skupaj 38 imen (CIL XIV 3609 = ILS 1104) — kaže na razvejane, v glavnem sorodstvene zveze, zlasti po ženini strani, z vrsto odličnih družin. Cognomen Falco (doslej nepojasnjenega izvora) je skoraj enkraten, saj razen pri članih te družine nastopi le še v dveh primerih in še od teh je eden dvomljiv. Avtor meni, da izvira Falco iz Cilicije in se pri tem opira na napis, ki sta ga v njegovo čast v Ciliciji postavila Aulus Laberius Camerinus in njegov sin. Avtor navaja tudi mnenje nekaterih, da bi bil njegov prednik Pompejev klient zgodovinar Theophanes iz mesta Mytilene. V vsakem primeru gre za močne vezi z grškim svetom. Domneva se, da tudi njegov tast Sosius Senecio izvira iz vzhoda. Vsekakor je Falco lep primerek nove multinacionalne aristokracije. Rojen je bil okoli leta 70, prvo mesto je bilo Xvir stlitibus indicandis, vojaško kariero je začel kot tribunus laticlavius X Fretensis, kot je navedeno v napisu iz Hierapolisa, ali, če gre v tem napisu za pomoto, X Gemine. Pozneje je bil pretorski legat X Fretensis. Kvestor je bil v Rimu, leta 97 je bil tribunus plebis-, v to leto datira Plinijev odgovor na Falkonovo vprašanje, ali naj kot tribunus še dalje nastopa kot pravnik. Sledila je pretura. Potem ko je imel poveljstvo nad legio V Macedonica, je bil guverner v provinci Lycia-Pamphylia, verjetno leta 103, nato pa guverner v pretorski provinci Iudaea, kar je nenavadno. Razložiti bi se dalo s tem, da so zaradi aneksije Arabije v letih 105—106 Rimljani rabili posebej izkušenega moža v sosednji provinci. Konzul je postal septembra 108. (dopolnjevanje fragmentiranega mesta na Fasti Ostienses se zdi kljub napisu iz Hierapolisa logično) in je verjetno še nekaj časa ostal v Judeji. V Judejo mu je pisal Plinij, naj njegovemu prijatelju Korneliju Minicijanu priskrbi mesto tribuna. Med prvim in tem pismom je Falco prejel še Plinijevo pismo v zvezi s poezijo, kar kaže na njegov interes za literaturo. Po povratku v Italijo je bil izvoljen med XVviri sacris faciundis in s tem prišel v zelo ekskluzivno odlično družbo, v kateri je bil tudi zgodovinar Cornelius Tacitus. V zadnjem pismu, ki ga je Falco prejel po povratku iz Judeje, se mu Plinij pritožuje nad razsodbami glede posestev. Nato je bil nekaj leta samo curator viae Traianae, ki so jo začeli graditi leta 109, in se omenja na novcih leta 112. Pričakovati je, da je v vojni s Parti leta 113 imel poveljniško mesto; vsekakor je bil nato (morda že leta 113) guverner zelo povečane konzularne province Moesia inferior, kjer je izpričan za leto 116. V Spodnji Meziji je bil še leta 117 in se verjetno razgovarjal s Hadrijanom, ko je ta po Trajanovi smrti pozimi 117/118 prispel na spodnjo Donavo. Verjetno je bil udeležen v pogajanjih s kraljem Roksolanov in pri Hadrijanovi odločitvi, da opusti del province onstran Donave. Tega leta se mu je tudi rodil — najbrž edini — sin, poznejši konzul leta 149. Zdi se, da je Hadrijan poslal takoj leta 118 Falkona v Britanijo, ki jo je upravljal, kot kaže, do leta 122 (za datacijo je na razpolago le diploma CIL XVI 69) in cesarjev respkript v zvezi s samomorom nekega vojaka se verjetneje nanaša na njegovo službo v Britaniji kot v Meziji. V Britaniji so v tem času bili nemiri in zgodovinarji menijo, da je že Falco (ne Nepos) z dobrimi izkušnjami iz Mezije nadziral gradnjo začetka Hadrijanovega zidu med mesti Tyne in Solway. Po vrnitvi iz Britanije je postal prokonzul v Aziji, kjer je izpričan leta 124. Spomin nanj je bil v Judeji še živ, saj sta se mu prišla v Efez kot dobrotniku poklonit dva odposlanca iz Samarije (Flavia Neapolis). Po vsej verjetnosti je nato odšel v pokoj. Poslednjič slišimo o njem v pismu, ki ga je leta 143 pisal Marcus Aurelius Frontonu, svojemu vzgojitelju. V pismu se spominja, kako je pred tremi leti z Antoninom Piem obiskal Falkonovo posestvo.