C. Sallustius Crispus, prvi guverner v provinci Africa Nova ter geografska razprostranjenost gentilicija Sallustius v rimski Afriki

Abstract

Med razširjena gentilicia v Afriki sodijo gentiina imena rimskih guvernerjev s konca L stoletja pred Kr. in prve polovice 1. stoletja po Kr. V mnogih primerih naletimo celo na praenomen, prevzet po guvernerju, ki se je zavzel za koristi osebe same ali njenega prednika. Večina afriških Sallustijev spada po vsej priliki med potomce tistih, ki so dobili rimsko državljanstvo po zaslugi Gaja Sallustija Krispa, poznejšega zgodovinarja. Bil je prvi proconsul v Afriki Novi, v provinci, ki jo je formiral leta 46 pred Kr. Cezar, neposredno po zmagi nad Pompejanci in kraljem Jubo.Dejstvo, da je imel Sallustij pod juridično oblastjo le del Afrike, ustvarja povsem izjemne pogoje za študij geografske razprostranjenosti tega gentilnega imena. Dejansko lahko predpostavimo, da je bilo posebno razširjeno po teritoriju začasne province Africa Nova, ki jo je upravljal. Hkrati je treba podčrtati, da ta gentilicij ni razširjen ne po drugih predelih rimskega imperija, ne po Italiji (razen v Kampagni). Zanimivo je tudi, da v senatorskem sloju prvega stoletja po Kr. ni bilo mnogo pripadnikov te gentis, ter, da se Sallustiji pojavijo dokaj kasno v fastih afriških provinc. Ime je najbolj razširjeno v tistem predelu Afrike, ki je leta 46 pred Kr. tvoril ozemlje province Africa Nova. Med 173 v Afriki znanimi Sallustiji (brez senatorjev in plemičev), jih spada sem 70. Večina je grupirana v vzhodnem področju Afrike Nove (tistem, vzdolž sekcije Fossa Regia), ki spada med najbolj razvita področja nekdanjega numidijskega kraljestva. Koncentracijo bi dobro razložila hipoteza, da gre za osebe (oziroma njih prednike), ki so prejele rimsko državljanstvo na posredovanje prvega guvernerja. Poznamo pa tudi večje število Sallustijev (45) z juga rimske Afrike, ki ga v L stoletju po Kr. Rimljani še niso bili okupirali. Večina teh (25 oseb) izvira iz področja vojno upravljane Numidije, posebej iz mesta Lambaesis, ki je bila štabna baza legije III. Aug. Imena vojakov te legije odražajo v 2. in 3. stoletju malone onomastikon vse Afrike. Sallustiji z juga Afrike so bili torej pretežno vojaki ali veterani ali potomci veteranov, ki so bili rekrutirani na področju, kjer je bilo to ime prvotno koncentrirano, to je v provinci Africa Nova. Dalje, 22 Sallustijev je poznanih tudi na teritoriju province Africa Vetus, ter 26 na teritoriju, ki je leta 46 pred Kr. pripadal upravnemu področju guvemeja Publija Sittija. Sallustii s tega prostora niso imeli nič skupnega z guvernerjem Afrike Nove. Ker je bilo gentiino ime kot rečeno razširjeno po Kampagni, odkoder je izvirala večina Sittijevih kompanjonov, je njih provenienca jasna. Tako postaja vse verjetneje, da spada večina afriških Sallustijev med potomce tistih, ki so si pridobili državljanske pravice na posredovanje Gaja Sallustija Krispa. Dodatno potrdilo te hipoteze nudi analiza njihovih praenominov. Le-ti so ugotovljivi v 75 primerih, od tega jih je 28 Caius. Za Afriko Novo je trditev, da gre pri tamkajšnjih Sallustijih za juridične potomce rimskega zgodovinarja in prvega guvernerja, evidentna. Notranje migracije in posebej rekrutiranje za legijo III. Aug. v teku 2. in 3. stoletja so izredno razširile ta gentilicij po drugih delih Afrike. Za nekaj primerov ni mogoče zavrniti možnosti, da so se naseljevali iz Kampagne. Še en faktor je pripomogel k razširjenosti tega gentilnega imena v Afriki. Večkrat so si novi državljani gentilicij lahko izbirali; izbor je teoretično lahko padel na ime Sallustius, ki je bilo v Afriki popularno. Geografska razprostranjenost gentilicija Sallustius dokazuje, da je bil historik-guverner dokaj širokogruden pri podeljevanju državljanskih pravic, kar seveda ni v nasprotju niti s splošnimi tendencami v zadnjih letih rimske republike niti s konkretno situacijo v Afriki v letih 46—45 pred Kr. Vsekakor je Sallustius podeljeval državljanske pravice bolj na široko kot njegov administrativni naslednik, T. Sextius (upravnik do leta 40). Ali je s tem vedno zasledoval politične cilje? Ne moremo zanikati vloge, ki so jo imeli lahko finančni oziri, saj je prodaja državljanskih pravic utegnila biti za Sallustija, v času, ko je upravljal Afriko, vir bogastva.