Iulius Alexander in Iulius Iulianus. K prozopografiji 2. stoletja

Abstract

Prozopografska raziskovanja so otežkočena, če imamo o eni osebi mnogo drobnih enkratnih podatkov, ki vsak osvetljuje zgolj drobec iz kariere raziskovane osebe, posebej, četudi imensko ni precizno določena. Imena na spomenikih, posebej polionimnih oseb so često podana reducirano. V takem primeru pomaga morda analiza podatkov, predvsem opravljenih funkcij, ki se ali podajo v časovno enakomerno in administrativno utemeljeno zaporedje, ali pa ne. Analiza mora torej izkristalizirati ali gre pri podatkih v virih za eno ali za več oseb. To je zapleten problem tudi za osebi, navedeni v naslovu, za kateri je predložil avtor kompletno dokumentacijo zgoraj pod št. 1—15. Posamezno navedene funkcije in podatke je podvrgel kronološki in stvarni analizi, preciziral nekaj sumarnih navedb v virih, hkrati zavzel stališča do rezultatov dosedanjih raziskovalcev in prišel do naslednjih zaključkov. T i. Iulius Iulianus Alexander, ki je bil po viru 15 curator operum locorumque publicorum — torej bivši konzul — je istoveten z osebo iz aktov arvalskih bratov (10—14), ter hkrati identičen s provincialnim namestnikom v Arabiji v letih 126 ali 127.3 Slednje mesto je vodilo neposredno v konzulat. Zato je točno datiranje njegovega konzulstva bistveno. Ker so konzuli za leti 127 in 128 vsi dokumentirani, je Julianus to mesto lahko dosegel ali v letu 126 ali 129 (oz. 130). V slednjem prim eru bi moral čakati na dosego konzulata dve ali tri leta, kar bi ustvarilo analogijo s kariero Seksta Julija Maior, ki je bil že 126 (127?) legatus Augusti pro praetore 3. Avguste v Numidiji in konzul morda šele 129/130. Ob tem se postavlja vprašanje o časovnem intervalu med poslednjim provincialnim namestništvom in imenovanjem za konzula. Prozopografske raziskave so pokazale, da je namestništvu v vladarski provinci z legijsko posadko sledilo imenovanje navadno že v zadnjem letu namestništva ali takoj v naslednjem letu (konzulat je opravljal često in absentia; poznanih je tudi nekaj izjem). Drugače je bilo v vladarskih provincah brez legije. Tudi tam je sledilo imenovanje za konzula, vendar navadno z nekajletnim intervalom. Sledi torej, da je bil več kot verjetno tudi Ti. Iulius Iulianus Alexander takoj po namestništvu v Arabiji imenovan za konzula, to je v letu 126. Če to sprejmemo, potem osebe iz napisov 5—7, katere cognomen je tudi Julianus, ne moremo istovetiti s konzulom, pač pa gre pri njej za sufektnega konzula iz ok. 130 in prokonzula Asiae iz leta 145, namreč Ti. Klavdija Julijana. Tudi pod št. 1 omenjeni hypostràtegos Iulius Alexander več kot verjetno ni identičen s Ti. Julijem Julianom Aleksandrom. Če bi namreč bil, bi bil v rangu propretorskega legata ter bi moral kmalu nato doseči imenovanje za konzula. Če bi pa v Juliju Julijanu gledali legijskega legata, bi morali predpostaviti, da je Cassius Dio porabljal eno in isto oznako za dve različni pretorski stopnji; na drugi strani pa bi bil Julianus že pred 116. praetor, in sicer z dokaj dolgim intervalom do konzulata. Vse kaže, da je najbolj prepričljivo istovetiti hyposträtega Julija Aleksandra z Gajem Julijem Aleksandrom Berenicijanom. 2e prej so domnevali, da je Ti. Iulius Iulianus Alexander potomec Tiberija Julija Aleksandra (iz židovske občine v Aleksandriji), ki je dal kot praefectus Aegypti leta 69 vzpodbudo za proklamiranje Vespazijana kot vladarja. Da si je izbral Julianus za glavni cognomen Julianus in ne Alexander, je morda utemeljeno tudi s tem, da ne bi prihajalo do zamenjave s potomcem armenske vladarske hiše Gajem Julijem Aleksandrom in Gajem Julijem Aleksandrom Berenicijanom, ki sta bila njegova generacija. Ti. Iulius Iulianus Alexander je spadal torej v krog oseb iz grškega vzhoda, ki jim je Trajan omogočil vstop v senat, predvsem L. Aemilius Iuncus, Sex. Iulius Maior, L. Flavius Arrianus, Ti. Claudius Iulianus. Njih dostop do vrhunskih pozicij je hkrati seveda omogočil tudi protekcijo za vrsto mladih sonarodnjakov.