Končnice rodilnika množine v terskem narečju slovenskega jezika

Janoš Ježovnik

DOI: https://doi.org/10.3986/sjsls.12.1.02

Povzetek

Pri samostalnikih a‑sklanjatve nepremičnega naglasnega tipa z naglasom na osnovi in z osnovo brez izglasnega soglasniškega sklopa ali z izglasnim soglasniškim sklopom tipa + (ne)zvočnik se praviloma pojavlja končnica rod. mn. , pri takšnih samostalnikih z osnovo z izglasnim soglasniškim sklopom pa praviloma končnica -aj, pri čemer so mogoče tudi dvojnične uresničitve. Pri samostalnikih mešanega in končniškega naglasnega tipa se praviloma pojavlja končnica -í ː.

Pri samostalnikih o‑sklanjatve moškega spola prevladuje končnica -e/-ẹ́ ː, in sicer prva pri tistih, ki se uvrščajo v nepremični naglasni tip z naglasom na osnovi, druga pa pri tistih, ki se uvrščajo v končniški naglasni tip (izjemoma tudi takšnih, ki so se zgodovinsko, tj. pred narečnimi naglasnimi spremembami, uvrščali v mešani naglasni tip). Končnica -í ː se pojavlja pri nekaterih samostalnikih, ki nadaljujejo psl. naglasni tip c in b s (po)psl. dolgim samoglasnikom v osnovi, in pri večini samostalnikov, ki se sinhrono uvrščajo v končniški naglasni tip.

Pri samostalnikih o‑sklanjatve srednjega spola je zaradi upada te slovnične kategorije stanje mešano, kar je zlasti razvidno pri samostalnikih s pripono -iṣc̣e (prim. rod. mn. koṣìː ṣc̣-Ø : kopìː ṣc̣-e : rabìː ṣc̣-aj); samostalniki z osnovo brez izglasnega soglasniškega sklopa ali z izglasnim soglasniškim sklopom tipa + (ne)zvočnik imajo sicer praviloma v rod. mn. ničto končnico, vendar ne brezizjemno.

Pri samostalnikih i‑sklanjatve se razen redkih izjem in (drugotnih) dvojničnih uresničitev pojavlja le končnica ː, in sicer tudi pri samostalnikih (sicer) nepremičnega naglasnega tipa z naglasom na osnovi. Le v naglasnem tipu z nepremičnim (cirkumfleksnim) naglasom na osnovi, v katerega se uvrščajo izposojenke iz furlanščine z osnovo na izglasni soglasnik, se praviloma pojavlja nenaglašena končnica -i̥.

Končnica -ú ː, prvotno končnica rod.(/mest.) dv., se pojavlja pri štirih samostalnikih, ki označujejo parne realije: rod. mn. (ž. sp.) noú ː, rokú ː, (m. sp.) roú ː in (sr. sp.) oc̣ú ː, ter pri samostalniku (ž. sp.) óː ra (rod. mn. orú ː), pri katerem motivacija za posplošitev prvotno dvojinske, pluralizirane oblike ni jasna.  Končnica -aj se pojavlja zlasti pri samostalnikih a‑sklanjatve, le drugotno tudi pri samostalnikih drugih pregibnostnih vzorcev, in sicer prevladujoče v primerih samostalnikov z osnovo na izglasni soglasniški sklop. Končnica je nastala po narečni vokalizaciji vrinjenega polglasnika za olajšanje izgovora glasovnih sklopov tipa soglasnik + j, nastalih po onemitvi psl. polglasnikov v šibkem položaju (npr. rod. mn. psl. *bűrjь, *grâbĺь > isln. *bûrəj, *grâbəĺ > ter. bùːraj, ràːbaj) in se nato naplastila najprej na osnove samostalnikov z izglasnim soglasniškim sklopom brez izglasnega j ter kasneje še na osnove drugačnega tipa.

Celotno besedilo:

PDF

Literatura

Cronia, Arturo. 1950. Contributi alla dialettologia slovena. Slavistična revija 3/3–4: 321–326.

Ježovnik, Janoš. 2019. Notranja glasovna in naglasna členjenost terskega narečja slovenskega jezika. Disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Kapović, Mate. 2015. Povijest hrvatske akcentuacije. Zagreb: Matica hrvatska.

Karta slovenskih narečij z večjimi naselji, 2016. V: Jožica Škofic et al.: Slovenski lingvistični atlas 2, Kmetija 1: atlas. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. https://fran.si/204/ sla-slovenski-lingvisticni-atlas/datoteke/SLA_Karta-narecij.pdf, dostop 2. 4. 2019.

Ramovš, Fran. 1952. Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Rigler, Jakob. 1963. Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Slavistična revija 14: 25–78. Ponatisnjeno v: Jakob Rigler (ur. Vera Smole), Zbrani spisi 1: Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave, 19–57. Ljubljana 20014: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Šekli, Matej. 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.



DOI: https://doi.org/10.3986/sjsls.12.1.02