Korpusna analiza klitik in njim podobnih elementov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja

Povzetek

V prispevku je predstavljena korpusna obravnava pisne variantnosti v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja tako s sinhronega kot z diahronega vidika. Raziskava temelji na ročno pregledanem vzorcu (okoli 14.000 besednih enot) iz Trubarjevih del Ta pervi deil tiga Noviga teſtamenta, 1557, in Hiſhna poſtilla, 1595, in Juričičeve Poſtille, 1578, ter se osredotoča na klitike in njim podobne elemente. Statistična analiza zapisa skupaj in narazen na podlagi primerjave pisnih konvencij 16. stoletja in sodobne pisne rabe s pomočjo normaliziranih oblik izvirnih besed, tj. primerov, ko eni (ortografski) besedi iz 16. stoletja ustrezata dve ali več sodobnih besed (preslikava 1–n) in obratno (preslikava n–1), je pokazala, da je tovrstnih primerov v korpusu 5,7 odstotka pojavitev, pri čemer so najpogostejše v JPo 1578 in najredkejše v TPo 1595, kjer jih je več kot enkrat manj kot pri Juričiču. V večini primerov gre za izvirno eno besedo, ki se v normalizirani obliki zapisuje kot dve besedi. Med besedami, ki so v izvirniku zapisane skupaj z gostiteljem, prevladujejo nezložni predlogi v, k in z, sledi jim členica ne, členek li in redkeje bi, se ter predlogi na, ob, pri in za (pri tem je njihova absolutna pogostnost večinoma premo sorazmerna z njihovo relativno pogostnostjo v primerjavi z njihovimi samostojno stoječimi variantami – najpogostejše so tudi prevladujoče zapisane skupaj z gostiteljem, pri redkejših pa prevladuje ločeni zapis). Posamezni primeri, ko sta združeno zapisani dve naglašeni besedi, so verjetno posledica vpliva nemških zloženk. 

Zgledi, ko eni sodobni besedi ustrezata dve besedi v izvirniku, se pojavljajo sporadično – z izjemo presežniške prepone naj-/nar-, ki je v vzorcu zapisana združeno s pridevnikom/prislovom v okoli četrtini primerov – oziroma jih lahko označimo kot tiskovne napake ali napake v prepisu. Zanimivi so primeri, ko so vzglasni soglasniki homonimni z ne- ali enozložnimi predlogi in ločeni od preostanka besede z apostrofom (npr. s’_nameinja, s’_derſhati, do_bruta, sa_doſti). Normalizacija omogoča tudi ugotavljanje pisnih različic najpogostejših naslonk, ki se pisno povezujejo z naglašeno besedo, to je nezložnih predlogov k, z in v. K in njegov alomorf /h/ imata v korpusu izpričanih 5 pisnih variant, od katerih se <q_> pojavlja le pred besedami, ki se začnejo na v-. Z zvenečim alomorfom /z/ in nezvenečim alomorfom /s/ ima v osnovi tri pisne različice, katerih razvrstitev se le delno ujema z (ne)zvenečnostjo prvega glasu sledeče besede, pojavljajo pa se tudi primeri pisnega zlivanja predloga s sledečo besedo, ki se začne s s-/z-. Druge pisne različice verjetno predstavljajo dodatne položajno vezane alomorfe: <sh/ſh/s’h> za mehčani /ž/ pred palatalnim ń in <ſa>, <ſo/so> za ozloženo različico /za/, /zo/. Predlog v izkazuje največjo mero pisne variantnosti med navedenimi predlogi, saj ima kar 10 pisnih različic: splošni stično zapisani <v_> in <u_> in <v’_>, ki je v korpusu obravnavana kot nestična; <uv_>, <uv’_> in <u’_v> pred samoglasnikom; <u’_> in <va_>, ki se pojavljata samo pred v-; poleg tega pa še <v_> and <v’>, ki se pisno zlijeta z vzglasnim v- sledeče besede.

Analiza pisne variantnosti pri nezložnih predlogih je pokazala, da že relativno omejen ročno pregledan normaliziran korpus omogoča identificiranje večine pisnih različic, ki so navedene v obstoječi literaturi, uporaba programskega orodja noSketch Engine pa omogoča pridobivanje dodatnih podatkov o njihovi relativni pogostnosti in položajnih omejitvah. Z razširitvijo ročno pregledanega korpusa bodo tovrstne raziskave lahko prispevale pomembne in statistično relevantne podatke o sistemu slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, s katerimi se bodo dopolnjevale dosedanje ugotovitve, v glavnem temelječe na paberkovalnem izpisovanju primerov.