Jezik in neoliberalizem

Povzetek

Prispevek poskuša osvetliti povezavo med jezikom in neoliberalno ideologijo, ki zaznamuje današnji čas. Interdisciplinaren pristop zahteva upoštevanje vidikov različnih družboslovnih, humanističnih in naravoslovnih ved. V uvodu je neoliberalizem predstavljen z vidika politično-ekonomske zgodovine. Izpostavljeni so nekateri vzroki in vzvodi, ki so omogočili, da so neoliberalni principi v tako kratkem času postali svetovna ideologija, ali – kot bi ga poimenoval Gramsci – senso comune, torej pogled na svet, ki je nekritično absorbiran iz družbenega okolja, v katerem se kulturno razvijamo. Tudi jezik je pomemben, če ne najpomembnejši element kulture in socializacije, zato v osrednjem delu članka predstavim, kako se neoliberalna ideologija na različne načine kaže v jezikovni rabi. Kakšno vlogo ima jezik pri upovedovanju sveta, se kaže že na primeru poimenovanja obravnavane ekonomske doktrine, ki variira od neoliberalizma, neo-klasične ekonomije, nove ekonomije, postfordizma, vse do ekonomije prostega trga. V osrednjem delu so tako predstavljeni trije različni jezikoslovni pristopi, ki obravnavajo jezik v povezavi z neoliberalizmom. Norman Fairclough in Eve Chiapello v okviru kritične analize diskurza analizirata menedžersko literaturo, njen žanr, stil ter diskurz v ožjem smislu. V primeru iz kognitivnega jezikoslovja George Lakoff z rabo metafor in uokvirjanja resničnosti razloži refleksivno rabo jezika in s tehniko mapiranja možganov potrdi posledične spremembe dojemanja sveta. Ruqaiya Hasan pa v primeru iz semantičnih študij pokaže proces spreminjanja pomena besed (nova opomenitev besed), ki jo zaradi intenzivne rabe v kratkem časovnem obdobju povzročijo ljudje, ki imajo za to interes. S sintezo predstavljenih jezikoslovnih primerov želim pokazati na ideološkost v rabi jezika ter jo osvetliti tudi s primeri iz slovenščine. Poznati implikacije rabe besed, kot so stranka oziroma potrošnik, davkoplačevalci, demokracija in svobodni trg, se zdi odločilno za identifikacijo časa in prostora, ki nas opredeljuje: refleksivna pismenost je pri tem ključna. Sklepna faza članka je namenjena razmišljanju o vrednosti jezika in vrednotenju znanja jezika oziroma jezikov. Ali je jezik kapital, ali smo s takšnim poimenovanjem že sami zapadli v ideološki govor? Izpostavljeno je neoliberalno komodificiranje jezika, kar je posledica usmeritve v storitveno produkcijo ter spremenjenega dojemanja dela, ki je sedaj izrazito komunikacijsko zaznamovano ter s popolnoma nedoločenim časom in prostorom dela. Obenem pa se jezik in kapital povezujeta – kot ugotavlja Mazzini – tudi na najbolj osnovni ravni: s tem, ko Ameriška zakladnica na dvajset dolarski bankovec zapiše: »Ta bankovec je plačilno sredstvo za vse javne in zasebne dolgove,« je opravljeno performativno dejanje (z dolgoročnimi posledicami). S poudarjanjem pomena zavedanja jezika, kritično interpretacijo pomenov besed in odkrivanjem (ne) refleksivne rabe jezika v današnjem neoliberalnem senso comune opozarjamo, da je jezik sredstvo za nastanek in obstoj ideologij. Zavedanje tega pa omogoča njihovo prepoznavanje ter opozarjanje na spreminjanje dejanskosti.