Murkova leksikologija kot sinteza jezikoslovja in etnologije

Povzetek

Matija Murko je bil slovanski filolog v najširšem pomenu – zanimali so ga kulturni pojavi in problemi vsega slovanskega sveta. Poleg tega, da je bil priznan jezikoslovec, je deloval tudi na širokem področju slovanske etnologije. Prav zaradi strokovne širine je njegovo jezikoslovno in etnološko delovanje mogoče ovrednotiti tudi z leksikološkega vidika, čeprav je izraz leksikologija oz. leksikografija v zvezi s svojim delom redko eksplicitno uporabil, npr. v Belićevem zborniku je leta 1937 izšla razprava Glagol knaditi s podnaslovom Prilog leksikografiji i proučavanju narodne epike.

Prispevek z leksikološkim izhodiščem skuša Matijo Murka predstaviti predvsem kot jezikoslovca, ki je v svojih razpravah, največkrat z zgledi iz slovanskih ljudskih pesmi, problemsko a) ovrednotil jezikoslovne, predvsem etimološke, dialektološke, pa tudi nekatere pravopisne, razlage/rešitve svojih dveh učiteljev F. Miklošiča in V. Jagića, pa tudi V. Oblaka, J. Kollárja in K. Štreklja, npr. v razpravah Prvi usporeрivaći sanskrita sa slovenskim jezicima (1897), Kollárova vzájemnost slovanská (1893), Eine Jacob Grimm fälschlich zugeschriebene Rezension serbischer Volkslieder (1904); b) predstavil in ovrednotil slovarsko delo V. Karadžića, A. Murka, F. Miklošiča; c) povezoval vprašanja slovenske terminologije in jezikovne zvrstnosti z jezikovno politiko, npr. v člankih Slovenski jezik v Jugoslaviji (1922), Jméno »Jugoslavija« (1929); č) proučeval upravičenost/ustreznost uporabe slovenske in slovanske leksike v slovenskih, hrvaških in srbskih ljudskih pesmih, npr. v člankih Tragom naše narodne epike (1931), Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih (1937); sem sodijo še obravnave, tudi etimološke, slovenske leksike pri predstavljanju t. i. materialne kulture, npr. v članku o slovenski hiši.