Vpliv purizma na razvoj slovenskega knjižnega jezika

Povzetek

V zgodovini slovenskega knjižnega jezika je purizem igral pomembno vlogo. Usmerjen je bil tako proti zunanjim kot proti notranjim dejavnikom, ki so ogrožali jezik. Od zunanjih sta bila predvsem nemščina, ki je kot dominantni jezik srednje Evrope imela velik vpliv na slovenščino na vseh jezikovnih ravninah, in srbohrvaščtina, ki je bila dejansko sredstvo mednacionalnega sporazumevanja v bivši Jugoslaviji. Ksenofobični purizem je izločil iz knjižnega jezika večino nemških izposojenk in jih nadomestil z izposojenkami iz drugih slovanskih jezikov in kalki. Ker je glavnina nemških izposojenk ostala v pogovornem jeziku, se je knjižni jezik oddaljil od pogovornega. Po drugi strani pa je bil poskus izločanja številnih skladenjskih in frazeoloških kalkov iz jezika na splošno neuspešen, vsaj s praktičnega stališča. Kljub temu pa je puristični odziv na te prikrite vplive odigral pomembno simbolično vlogo s tem, da je utrdil slovensko jezikovno identiteto v zavesti slovenske jezikovne skupnosti. Besedje iz srbohrvaščine pa je povzročalo posebne zagate slovenskim puristom, ker je v 19. stol. hrvaščina dajala slovenščini sprejemljiva nadomestila za mednarodno in nemško abstraktno besedišče. Pri tem pa je bilo zaradi skupnega položaja v Jugoslaviji in izvorne bližine slovengščne in srbohrvaščine v praksi pogosto težko z gotovostjo razlikovati slovensko gradivo od srbohrvaškega. Zato je sistematično in nepristransko identificiranje tega gradiva ostalo naloga, s katero se morajo slovenski jezikoslovci soočiti v obdobju politične samostojnosti. Kar zadeva notranji razvoj, so puristi včasih skušali arhaizirati in slovanizirati pravopis in oblikoslovje knjižnega jezika. To je v določenih jezikoslovnih krogih pospeševalo vzdušje hiperkorektnosti in pikolovstva. Po drugi plati pa je struja narodoslovnega purizma, ki se začenja z vplivno osebnostjo Jerneja Kopitarja, sluižla kot protiutež arhaizaciji in slovanizaciji, ker je utemeljevala normo knjižne slovenščine na sodobnih narečjih. To osvetljuje dejstvo, da puristitčo poseganje v knjižno slovenščino lahko v glavnem označimo kot zmerno in neobremenjeno s skrajnostmi. Vendar je prav tako jasno, da bo puristični spor, ki se vleče od obdobij Trubarja, Kopitarja, Čopa in Prešerna do danes, ostal pomemben dejavnik tudi v času, ko se določa vloga slovenskega knjižnega jezika na novem družbeno-političnem prizorišču slovenskega jezikovnega področja.