Langobardski vojvode in politika Bizanca do langobardske vojvodine

Povzetek

Kasno-antična trdnjava Forum Iulii (Čedad) je bila hkrati sedež bizan[1]tinske administracije in je oboje ostala tudi za Langobardov. Kralj Alboin je mestu in pokrajini postavil na čelo nečaka Gisulfa s kočljivo nalogo, varovati vzhodno mejo medtem ko je sam z glavnino prodiral v Benečijo in Ligurijo. Gisulfu je kot vojvoda sledil brat Grasulf (po 572). Menander Pro[1]tector omenja njegovo tajno povezovanje z Bizantinci. Boril se je skupaj z njimi proti Slovanom in Avarom v Istri. Leta 590 je stopil na čelo vojvodine Grasulf o v sin Gisulf, ki je nadaljeval bizantinofilsko in avtonomistično poli[1]tiko. Izgleda, da se je okrog 603 tesneje povezal s svojim kraljem. Morda je treba iskati vzročne povezave za to v dejstvu, da je po smrti gradeškega pa[1]triarha Severa postal opat Johannes akvilejski patriarh, gradeški pa Candi[1]dianus? Odtlej sta vladala dva patriarha, ortodoksni in shizmatični. Gisulf je padel v bitki z Avari 610. Avtor domneva, da je avarski vpad, uničenje trdnjav in strašen pokol morda povezan z nesoglasji med vojvodo in kraljem. Po Gisulfovi smrti sta prevzela oblast njegova sinova Taso in Caco, ki sta razširila langobardski dominij na slovanski svet. Avtor meni, da jima je voj[1]vodsko čast podelil Bizanc. Zavratno ju je v Oderzu dal ubiti patricij Gre[1]gorij, furlansko vojvodstvo pa je prevzel Grasulf (t 652), stric ubitih po oče[1]tovi liniji. Ta je vzpostavil s kraljem soglasje. V teku 7. stoletja — skoraj vse do 8. stoletja — so se pojavljali upori proti kralju (Lupus, njegov sin Warnefrid, dalje, Anfrit iz mesta Ragogna, morda tudi Corvulus); a počasi je bizantinski vpliv zamrl. Iz kroga furlanskih vojvod sta izšla dva lango[1]bardska kralja, Ratchis in Astolf. Zadnji vojvoda, Rodgaudus, se je za kralja boril s Karlom Velikim do zadnjega diha.