Meja rimskega imperija med Beogradom in Djerdapom po zasedbi Dakije

Povzetek

Namen študije je ugotoviti politično pripadnost Banata (prostor med rekami Mure?, Tisa, Donava in JZ Karpati [Muntii Semenič]), iz katerega so rimske izkopanine in arhitektura sicer poznane, čeprav jih ni mnogo, ni pa znano, kam je po zasedbi Dakije politično-administrativno pripadal. Strokovnjaki ga vključujejo ali v teritorij province Gornje Mezije (A. v. Domaszewski) ali Dakije (C. Daicoviciu) ali dopuščajo, da ga Rimljani niso osvojili in je bilo pod oblastjo Sarmatov (A. Alföldi), zopet drugi pa menijo, da se je oblast menjavala (R. Syme, npr. misli, da se je trajanska meja od Tise za Hadrijana umaknila do vznožja Karpatov). Radnóti analizira podatke na vojaških diplomah in ugotavlja, da so v njih pomožne enote omenjene v geografskem zaporedju garnizij vzdolž meje. Izhaja iz dveh diplom, kjer so navedene gornjemezijske enote, Chiron 2 (1972) 447ss iz leta 161 ter CIL XVI 111 iz leta 159 ali 160, ter iz prvih rezultatov izkopavanj donavskih trdnjav v Djerdapu. Arheološki podatki kažejo, da je bila v omenjenem času, na diplomah omenjena cohors V Gallorum et Pamoniorum stacionirana v kraju Pojejena de Sus, cohors I Montanorum v kaštelu Čezavska reka (Novae), cohors V Hispanorum prejkone v Golubcu (Cuppae), cohors I Ant io chensium v mestu Turnu Severin, cohors I Cretum v Brzi Palanki (Egeta), cohors III campestris morda v kraju Prahovo. Ostale štiri v diplomi omenjene edinice še ni mogoče točneje lokalizirati, prejkone so bile v donavskih kastelih v zahodni Bolgariji (npr. Vrav, Novo Selo, Jasen, Vidin). Obe jezdni enoti, ki sta omenjeni v diplomi, pa Radnoti logično lokalizira ali v Banat ali v Muntenijo (to je na vzhodni ali zahodni bok naštete trdnjavske linije), ker samo tam pridejo taktično do izraza, vmesni sektor je namreč gorat in bi konjenica v njem ne bila uporabna; morda je bila ala I Claudia v mestu Ram (Lederata, seveda po vrnitvi iz dačanskih vojn), ala Gallorum Flaviana pa v območju izliva reke Almus (Lom), kjer je lahko delovala proti Raksolanom. Analiza je pokazala, da so v diplomi enote naštete v geografskem zaporedju, da je obdonavska linija trdnjav obstajala tudi po osvojitvi Dakije, ter da spadajo vse navedene enote v sekcijo med Viminacijem (sedež legije VII Claudia) in vzhodno mejo province (dolžina ca 600 km), torej, da so morale biti podrejene komandi v Viminaciju. Važno bi bilo dognati, katere enote so bile podrejene komandi legije v Singidunu (IV Flavia), ki je bila stacionirana na zahodnem robu province in le 100 km od Viminacija. Vprašanje, ki se namreč s tem postavlja, je, ali so bile morda njej podrejene enote stacionirane v Banatu in ima A. v. Domaszewski prav. Fragmentirana diploma iz leta 105, najdena v Batini (S pri izlivu Drave), omogoča analitično izhodišče za pregled nad operativnimi edinicami singidunske legije, čeprav se njih garnizije ne dajo precizirati (v omenjenem času so zaradi ofenzivne akcije stale delno v območju Lederate, Djerdapa in morda tudi v Banatu). Predtrajanska Mezija je segala do Drave. V 2. dačanski vojni so enote s tega sektorja krile zahodni bok armade, ki je napadala Dakijo. Za nekatere se da dokazati, da so bile tedaj podrejene štabu IV. Flavije (morda ena VIL Klavdiji), druge pa XIII. gemini, ki je bila prekomandirana iz Panonije in bila dodeljena po osvojitvi garniziji Dakije. Analogna analiza diplome iz Siska (iz leta 100) daje vpogled v fazo koncentriranja enot spričo pripravljane ofenzive na Dakijo, in pregled nad operativnimi enotami IV. Flavije, ki so bile med prvimi posadkami novo osvojene province, kot kažeta diplomi iz trajanskega obdobja (CIL XVI 57 in 163 iz leta 110). Z analizo razporeditve operativnih enot v Dakiji pride avtor do naslednjega pregleda: ena skupina je sestavljala posadko med leti 120 in 133 ustanovljene province Dacia Porolissensis, druga je bila pod komando XIII. gemine v dolini reke Mure?, in v območju rudnikov zlata, tretja v območju ceste Bumbesti-Drobeta pod komando VII. Klavdije, in četrta pod komando IV. Flavije (iz Singiduna, tedaj v Berzoviji v Dakiji), katere enote se ne dajo topografsko razmestiti (avtor analizira realne možnosti za to), ni pa izključeno, da so bile med tistimi, ki so varovale ofenzivno vojsko na zahodnem boku in zasedale tudi Banat. Z Jazigi in Roksolani, ki so leta 117 napadli rimske pozicije v Banatu in v Spodnji Panoniji, se je Rim pogodil in kaže, da je s to pogodbo povezan na eni strani umik legije IV. Flavije iz Berzovije nazaj v Signidunum, na drugi izgradnja kontrolno-obrambne linije Lederata-Micia, iz česar sledi, da so Sarmatom — seveda pod določeno kontrolo — Rimljani prepustili tri četrtine Banata. Nadaljnji dve diplomi iz Dakije pa že kažeta situacijo, ko so za Antonina Pia vse operativne enote na obrambni liniji Lederata-Micia (to je vzhodni Banat) vojno-upravno pripadale Dakiji superior. Avtor ugotovi, da je v času 106—118 meja imperija tekla po dolini reke Mure?, in po spodnjem toku Tise, v času 118—161 (najmanj) pa da je bila umaknjena v vzhodni Banat na črto, ki jo povezujejo kašteli med Lederato in dolino reke Mures. Ali je ta meja ostala v veljavi tudi po letu 161, je potrebno šele raziskati.