Oblike servisa I in II uvoženih italskih sigilatnih izdelkov s Štalenskega vrha na Koroškem

Povzetek

Sestavek opozarja na posebno vrsto terre sigillate, najdeno v plasteh trgovskega središča na Štalenskem vrhu na Koroškem. To vrsto sigillate označuje predvsem glazura, pretežno zelo svetla in bleščeča, a tako slabo obstojna, da je le redko ohranjena. Zato so to vrsto sigillate mnogokrat označevali za imitacijo. Na Štalenskem vrhu se pojavlja že v zgodnjih plasteh, vendar članek ni posvečen zgodnjim oblikam, ampak le onim posodam, ki jih je treba pripisati S I in S II, ker se — vsaj deloma — odlikujejo po svojskem oblikovanju. Zdi se, da je bila tej vrsti keramike tradicija širokih vodoravnih robov zgodnje stopnje S I tuja. Oblike S I so se razvile predvsem iz tistih s poševnim robom (sl. 1, 1, 2, 3). Sčasoma so dobile znotraj razčlenjeno steno (sl. 1, 4, 5, 6), a že pod vplivom pravega S I. Pozneje se je keramika, o kateri je govora, skušala vseskozi prilagajati vplivom S I, pa vendar zadržati nekaj svojih lastnosti (sl. 2), kar dokazuje dejstvo, da so vse razvojne stopnje brez konveksne izbokline na notranji steni. Ker je ustje zelo različno oblikovano, se posamezne stopnje — ki jih je včasih težko deliti — razlikujejo predvsem po obliki in nagibu stene. Med oblikami prevladuje pladenj, skodelice pa so maloštevilne. Obliko teh kaže sl. 3. Žig, ki je najden na eni od njih kot edini na posodah s profilacijo S I, je na sl. 6. Pri posodah s profilacijo S II pa je razmerje oblik ravno obratno. Pladnji so le trije (sl. 4,1—3). Krožniki so pod močnim vplivom drugih vrst sigillate in slabo izdelani (sl. 4, 4, 5, 7, 8). Tudi pri skupini s profilom S II prav tako kot pri oni s profilom S I skodelice niso tesno povezane z oblikovanjem krožnikov. V nasprotju s krožniki so zelo dobro izdelane. Te konične skodelice sodijo predvsem v dve skupini, prikazani na sliki 5; prvo predstavljajo št. 1—7, drugo 8—15. Razlika je v profilaciji stene. Po različnih gentilnih imenih na žigih (sl. 6) se vidi, da izvira obravnavana sigillata iz več delavnic. Kje so te delavnice bile, še ni moč ugotoviti. Gentilicia tvrdk so mnoga sicer znana, ne pa praenomina. Prav tako težko je datirati opisano posodo. Najdena je bila le v kompleksih plasti II, III in IV. Prvi od teh se konča približno istočasno kot Oberaden, obsega pa čas 15 do 20 let. Material kompleksa III je prišel pod zemljo ob prehodu letoštetja. Konec kompleksa IV pa naj bi označeval panonski vojaški upor. K pregledu oblik in razvoja tipoloških posebnosti je bilo treba pritegniti tudi primerke, najdene v sipnih plasteh. Komplekse plasti je moč datirati tudi s pomočjo arretinske sigillate. Primerjavo vidimo na sl. 7. Predstavljene oblike s profilacijo S I se pojavijo šele v kompleksu III. Seveda ne moremo z najdbami enega najdišča pojasniti, ali so delavnice te vrste sigillate za razvojem v Arezzu zaostajale, ali pa so le z zamudo prišle na Štalenski vrh. Analogij je trenutno zelo malo znanih, gotovo pa jih je mnogo več po muzejih in depojih. Opozoriti, da pri tej vrsti keramike ne gre za imitacijo, in vzbuditi pozornost nanjo še drugje, da bomo dobili popolnejšo sliko, je bil namen sestavka.