O rimskih oljenkah s švicarskih najdišč

Povzetek

Članek razjasni nekaj problemov, ki so se pojavili ob raziskovanju vseh v Švici najdenih rimskih svetilk. Ker je Švica silno bogata z najdbami rimskih svetilk, ker so zastopani skoraj vsi tipi 1. stoletja n. š. in presega število reliefnih različic vse, kar je bilo doslej najdenega v ostalih provincah, se utemeljeno postavljajo določena vprašanja. Oljne svetilke se pojavljajo šele od 2. stoletja pred n. š. dalje. Karta najdišč (sl. 1) kaže oster padec proti vzhodu. V ostalem se kopičijo vse najdbe z malimi izjemami ob važnih rimskih cestah. Najdbe se ne zgoščajo samo krajevno, ampak razločno tudi časovno. Medtem ko je nekako 3000 kosov iz L stoletja, je le pr. 100 primerkov iz časa od 2. do 4. stoletja (sl. 2). Ta nenadni količinski upad časovno sovpada z opustitvijo vojaškega taborišča v Vindonissi. Na sosednjih področjih so oljne svetilke dalje uporabljali, da, v donavskih provincah se je delno produkcija v večjem obsegu začela šele v 2. stoletju. Zaključke nam omogočajo sledeča dejstva: Po odhodu vojaštva iz Vindonisse izginejo svetilke s prav malimi izjemami tudi v velikih naselbinah in kolonijah. Ali se je pojavil nov način razsvetljave ali pa so bile svetilke že v L stoletju povezane le z vojaštvom? Zdelo se je, da je metodično pametno raziskati ločeno naselbine, vile, grobišča in vojaška taborišča ter kolikor mogoče pritegniti tudi severna najdišča izven Švice. Pri tem se je pokazalo, da se je povsod tam, kjer imamo večje najdbe svetilk, dala dokazati prisotnost vojske ali pa je bila vsaj verjetna. Tako so bile oljenke v glavnem najdene v vilah ob važnih cestah, medtem ko izkazujejo bogate, od glavnih cest umaknjene vile, le lojene svetilke ali držaje za smolnate trske. Primerjave med oljenkami in lojenimi svetilkami na najvažnejših najdiščih so pokazale, da so lojene svetilke prevladovale v krajih, s pretežno keltskim prebivalstvom (sl. 3). V 2. stoletju so tudi v porenskih vojaških taboriščih vedno manj uporabljali oljne svetilke. Nasprotno pa se te zdaj pogosteje pojavljajo v grobovih. V Podonavju je potekal razvoj drugače. Tu so svetilke uporabljali v večjih količinah šele v flavijsko-trajanskem času. Tudi to je moralo biti pogojeno z vojaštvom, kajti to področje je šele tedaj prišlo v žarišče zgodovinskega dogajanja, medtem ko sta Porenje in Švica postajala vse bolj vojaško zaledje. Redke svetilke, ki jih imamo v Švici iz 2. in 3. stoletja, izvirajo deloma iz grobov deloma pa iz krajev, v katerih so dokazane beneficijarske ali pa carinske postaje. Za druga najdišča moramo vsled njihove prometnopolitično občutljive lege predpostavljati cestne postaje tudi po odhodu legije. Svetilke iz 4. stoletja pripadajo vse kasnoantičnim kaštelom. O produkcijskih centrih in njihovih tržiščih je malo znanega. Menim, da lahko v Švici dokažemo tri delavnice in njihove produkte: Vindonissa, Vidy-Lousanna, Enge-Bem. Legijska lončarska delavnica Vindonissa se je omejevala na preoblikovanje italskih predlog. V Tiberijevem času je v Švico prodrl galski import, ki gaje takoj posnemala delavnica v Vidyju in s svojimi produkti izpodrinila slabše legijske oljenke. V flavijskem času so se okoliščine temeljito spremenile. Poraba oljenk je na splošno upadla. Zgornja Italija je dobavljala vzore za svetilke z žigom in za reliefne Svetlike v bistvu tipa Loeschke 1C. Od flavijskega obdobja dalje je bil razvoj oljenk v raznih delih imperija različen. V jugozapadnih provincah so od konca 1. stoletja dalje zastopane kasne oblike tipa Loeschke 8, 5 in 4, signirane s tria nomina. Grčija je iznašla lasten tip reliefne svetilke s samostojnim motivnim zakladom. Zgornja Italija, Retija in donavske province so tvorile enoto. Porenje je šlo svojo pot. Izmenjave med različnimi ,bloki* skoraj ni bilo več (sl. 6). Šele v kasni antiki so se zopet polastili trgovine severnoafriški industrijski centri in začeli oskrbovati celoten imperij s svojimi produkti, ki so jih takoj povsod posnemali.