Dinastično mišljenje v delu Historia Augusta

Povzetek

Idealno nasledovanje vladarjev, ki ga indirektno zagovarja Historia Augusta, ni dinastično nasledstvo. Misel pisca je logična, posebej ker je bil naklonjen senatu. Ta je namreč smatral volitev vladarjev za svojo nesporno in samo po sebi umevno pravico. Hkrati pa si je bil pisec dela Historia Augusta na jasnem, da je zaradi pohlepa po oblasti nemogoče odstraniti iz političnega življenja dinastično misel in tudi ne zahteve vojske po umeščanju vladarja. Pisec zahteva, da ima senat aktivno udeležbo pri volitvi vladarja, kajti zgolj senat lahko zagotovi, da bi oba principa ne bila zlorabljena. Historia Augusta interpretira dinastični princip v bistvu kot prakso, da senat iz svojih vrst in neodvisno izvoli vladarja, ne da bi mu hkrati dodelil pravico, da to oblast avtomatično prenese na sina ali drugega sorodnika. Senat sam in vodilne osebnosti, izvirajoče iz plemenitih senatskih rodbin, morajo odločiti, ali naj bo nov vladar izvoljen po dinastični poti ali naj raje odločajo tehnokratske in vojaške sposobnosti. Nepotrebno je dokazovati, da ni bilo nikakih izgledov, da bi se v pozno antični družbi, v kateri je igrala vojaška oblast odločilno notranje politično vlogo, ta naziranja uveljavila. Take utopične ideje so spričevale zgolj brezizgleden položaj tistih slojev, katerih interese je delo Historia Augusta skušalo braniti, in to so bili starorimsko nastrojeni senatorski sloji v metropoli sami.