Ali se je žena cesarjeviča Galla imenovala Constantina ali Constantia

Povzetek

Zgodovinarji si niso na jasnem, kako se je imenovala hči Konstantina Velikega, ki je bila v letih 335—337 omožena s pontskim kraljem Hanibalianom, in v letih 351—354 s carjevičem Gallom. Literarni viri jo navajajo kot Konstantijo (Ammian XIV 7,4. Zosim. Il 45,1. Petr. Patrie, frg. 16. Zonar. XIII 8, p. 16 B. Philostorg. III 22, III 28 in IV 1. Chron. pasch, a. 350, § 2) in Konstantino (Ammian. XIV 11,22 in XXI 1,5. Epit de Caess. 42, 1. Joh. Mon. Passio S. Artemii 14) oziroma Konstantiano (Exc. Vales. 35). O. Seeck (RE IV 958) je dal prednost imenu Konstantia, kar so prevzeli številni mlajši raziskovalci (npr. J. S. Reid, E. Stein, H. Lietzmann, A. Piganiol, W. Seyfarth). Naj bo omenjeno v tej zvezi še dejstvo, da nosi od srednjega veka dalje mavzolej ob Nomentanski cesti v Rimu, v katerem je bila Konstantinova hči pokopana, kot cerkev ime Santa Costanza. Vendar je imel ta mavzolej, ki je bil prvotno morda grajen kot baptisterij, ko je postal cerkev isto ustanoviteljico kot cerkev Sv. Agneze (Sant’Agnese), s katero je bil arhitektonsko spojen; ime pobliže nedoločene ustanoviteljice, pa je bilo — kot vidimo iz napisa v verzih z akrostihom — Constantina (Damasi Epigrammata 84 ed. M. Ihm = Epigrammata Damasiana 71 ed. A. Ferma). Med literarnimi viri je treba vsekakor dajati prednost Amijanu Marcelinu, ki je v času procesa (leta 354), ki se je končal z obsodbo carjeviča in njegove žene, živel v istem mestu kot onadva, v Antiohiji, in je nedvomno dobro vedel, kako se je po njegovi oznaki Megaera quidam mortalis (XIV 1,2) imenovala. Ker nastopata v rokopisu V (Codex Fuldensis, Vat. Lat. 1873) obe imeni — XIV 7,4 Constantia; XIV 11,22 in XXI 1,5 Constantina — mora eno od obeh biti napačno. Humanist Accursius piše v svoji ediciji iz leta 1533 na vseh citiranih mestih sicer Constantina, kar je nedvomno rezultat poenotenja; Gelenius pa, čigar edicija je le nekoliko mesecev mlajša, se je pri svojem čitanju mesta XIV 7,4 (Constantina) oprl na Hersfeldski rokopis, od katerega so se nam ohranila zgolj t. i. fragmenta Marburgensia in od katerega je bil v 9. stoletju prepisan codex V. Katera oblika je v Ami j ano vem tekstu prvotna, lahko pokaže pregled ritmičnih klavzul. Iz njih izhaja, da je na vseh treh mestih ime Constantina v skladju z Amijanovim ritmiziranim slogom (XIV 7,4 Constantina exültans [cursus planus], XIV 11,22 iuguldverit Constantina [c. velox], XXI 1,5 sepülta est Constantina [c. velox]), dočim se ime Constantia ne vključi v značilen ritem. Zato lahko ime Constantina smatramo za pravo obliko, ki jo potrjujejo tudi omenjeni verzi s cerkve Sv. Agneze. Verzi so se sicer ohranili le v srednjeveškem prepisu, vendar je o obliki imena komaj mogoče dvomiti, ker je v njih akrostih Constantina deo in še ustanoviteljičino ime v pravem heksametru: Constantina deum venerans Christoque dicata, kjer je bila druga oblika metrično nedopustna. Ni mogoče dvomiti niti o tem, ali je ustanoviteljica arhitektonskega kompleksa Sant’Agnese—Santa Costanza identična z ženo carjeviča Galla oziroma ali se je v njem dala pokopati, čeprav je umrla v Mali Aziji. Ta ugotovitev ne preseneča, kajti v 4. stoletju je živelo mnogo vodilnih oseb — med njimi je bil tudi carjevič Gallus — v katerih se je brezobzirna narava spajala s krščansko pobožnostjo.