Pripombe k službenemu poteku senatorjev pred konsulatom

Povzetek

Avtor analizira službeni potek (cursus honorum) legatov onih legij, ki so bile stacionirane v vzhodnih provincah rimskega imperija. Pri tem ugotavlja za senatorske kariere pred konsulatom naslednje. L Zdi se, da do preture nobena služba nima bistvenega vpliva na poznejši službeni potek. Opaziti je samo, da so bili legijski legati že pred to službo v milosti pri vladarju. Mnogi so bili kvestorji, ljudski tribuni, edili ali pretorji kot candidati Augusti ali pa so opravljali službo ab actis senatus. 2. Med preturo in legijskim poveljstvom pridejo v poštev predvsem službe — navadno ena ali dve — legatus proconsulis, iuridicus, praefectus frumenti dandi, curator viae. Niso pa opravljali pred legijskim poveljstvom sledečih služb: namestništvo v pretorskih cesarskih provincah in prefektura cesarske blagajne. Tudi namestništvo v pretorskih senatorskih provincah, ki ga najdemo v dveh primerih, se zdi izjemno. 3. Neposredno napredovanje od legijskega poveljstva v konsulat je redko in nastopi le pri izrednih zaslugah. Če je med legijskim poveljstvom in konsulatom le ena služba, je normalno to namestništvo v cesarski provinci z eno legijo. Vse druge službe so izjemne, kot se zdi. Navadno sta med legijskim poveljstvom in konsulatom dve službi. Za ti dve pridejo v poštev sledeče skupine uradnih mest: guvernerska mesta v cesarskih provincah brez legije, prokonsulati in blagajniške prefekture, in sicer iz posamezne skupine le po ena služba. 4. Izvor legatov vzhodnih legij se sklada s splošnimi razvojnimi tendencami v sestavi rimskega senata. Že v prvi polovici 1. stoletja n. e. nastopajo nekateri homines novi iz Italije, proti koncu Neronove vlade prispeva prve provincialce Gallia Narbonensis in Hispania Baetica, prvi orijentalec se pojavi pod Flavijci, prvi Afrikanci pa okoli srede 2. stoletja. Od tedaj provincialci prevladujejo, vendar tudi še v 3. stoletju Italikov ne izpodrinejo povsem.