Novo mesto v prazgodovini in antiki

Povzetek

Avtor daje v članku strnjen oris novomeškega prostora v arheoloških obdobjih do ustanovitve srednjeveškega Novega mesta, upoštevajoč stanje raziskav do leta 1980. Zaključki in izvajanja temeljijo na rezultatih izkopanih grobišč, ker raziskave naselbinskih območij še niso opravljene. Novo mesto je bogato in pomembno arheološko najdišče v osrednji Dolenjski, kraj je bil neprekinjeno naseljen od končne faze kulture žarnih grobišč pa do pozne antike v 4. stoletju n. št. (T. Knez, Novo mesto v davnini [Maribor 1972]). Intenzivno naselitev Dolenjske in novomeškega prostora v 1. tisočletju pred n. št. sta pogojevala geomorfološki in prometnozemljepisni položaj južne Slovenije, kajti to ozemlje je bilo zelo pomembna tranzitna pokrajina, ki je v prazgodovini povezovala jugozahodni del panonske nižine skozi dolino Krke in Save z Ljubljansko kotlino in dalje preko kraških višin (»postojnska vrata«) k ladranskemu morju in še naprej v severoitalsko nižino. Ugodna obrambna lega na pomolu ob Krkinem zavoju je bila predpogoj za nastanek in razvoj prazgodovinske in kasnejših naselbin v Novem mestu. Najdišča železove rude — predvsem ob zgornjem toku Krke in v Beli krajini — so halštatskim prebivalcem omogočila pridobivanje in predelavo železa. Železarstvo in produkcija železnih izdelkov je bilo v halštatskem času temeljna gospodarska dejavnost, ki je tedanjim prebivalcem Dolenjske bistveno pripomogla k blagostanju in politični moči. Izrazita socialna diferenciacija halštatske družbe na čelu z vojaško aristokracijo — halštatskimi knezi, je dokaz za to (T. Knez, Jugoslovenski istorijski časopis 18, 1978, 143 ss.). Ob pregledu bogatega halštatskega gradiva lahko ugotovimo, da je ta dediščina v Novem mestu alpsko pogojena in sodi v okvir dolenjske skupine halštatske kulture, vendar z opaznimi vplivi tako iz italskega zahoda, kot tudi iz severozahodnega Balkana in južnopanonskega prostora. Pobudam iz estenskega kroga dolgujemo nekatere oblike glinastih posod, oblike fibul in torevtično umetno obrt — situlsko umetnost. Od jugovzhoda, iz pradomovine Ilirov je prišla ideja o načinu pokopavanja: skeletni pokop v krogu pod družinsko-rodovnimi gomilami ter dvozankasta ločna fibula. Iz transdanubijskega vzhoda je prišla skitska oborožitev ter njihove oblike konjske opreme in tudi nekatere oblike glinastih posod. Medsebojno vplivanje in oplojevanje teh kulturnih skupin je izoblikovalo bogato halštatsko kulturo v jugozahodni Sloveniji, ki etnično ni enotna. Po propadu halštatske kulture, ki je bila posledica keltskih vdorov in njihove dominacije, je v naslednjih dveh stoletjih postala Dolenjska obrobna pokrajina z očitnimi znaki retardacije v materialni zapuščini. S keltskimi selitvami so se težišča gospodarske moči in politike premaknila: vzhodnoalpski prostor je izgubil svojo vodilno vlogo v korist novih središč, ki so nastala ob srednji Donavi in v severni Italiji. V srednjelatenskem času Novo mesto močno izgublja na pomenu. Šele v 1. stoletju pred n. št. pridobiva kraj polagoma spet na veljavi (T. Knez, Keltske najdbe iz Novega mesta [Novo mesto 1977]). To je gotovo posledica izgradnje trdnih in stalnih trgovskih zvez iz Akvileje na panonski vzhod. Ob trgovski poti Aquileia— Emona—Neviodonum—Siscia je bilo Novo mesto počivališče in tržišče za trgovce in potnika v deželi Latobikov, upravno pa je sodilo v območje municipija Neviodonum. Novo mesto je ležalo v skrajnem zahodnem delu province Zgornje Panonije, v prostoru izpred zapornih zidov Claustra Alpium Juliarum, ki so varovali prehode čez kraške višine v Italijo. Zapuščina iz rimskega časa kaže močan vpliv avtohtonih prebivalcev ilirsko-keltskega porekla z globoko zakoreninjeno domačo tradicijo, predvsem v grobnem ritualu in v keramičnih formah, z določeno noriško-panonsko sestavino, ki je opazna predvsem v noši in nakitu. Številne grobne najdbe iz 1. in 2. stoletja n. št. (T. Knez, Novo mesto v antiki [Novo mesto 1974]), kažejo na sorazmerno blagostanje prebivalcev antičnega Novega mesta. V kolikšni meri je vdor Markomanov in Kvadov prizadel novomeško naselbino še ni znano, ker manjkajo podatki iz naselbinskih izkopavanj. Dejstvo je, da so najdbe iz 3. stoletja vse bolj redke, iz 4. stoletja pa poznamo zaenkrat samo dva groba (Regrča vas, Bršljin). Okoli leta 400, najkasneje v 5. stoletju Novo mesto najbrž ni bilo več stalno naseljeno. Prebivalci so se verjetno umaknili na odmaknjene planinske vrhove in si tam zgradili utrjene refugije — večinoma na že zdavnaj opuščenih prazgodovinskih seliščih —, da bi preživeli z avtarkičnim gospodarstvom. Dve obdobji v arheološki preteklosti Novega mesta sta bili posebno pomembni in daljnosežni: v mlajši halštatski dobi je bil kraj sedež ilirskih veljakov oz. lokalnih knezov (S. Gabrovec, Situla 1, 1960, 27 ss. — T. Knez, Germania 56, 1978, 125 ss.), v času zgodnjega cesarstva pa je Novo mesto bilo živahno provincijsko tržišče (vicus) ob srednji Krki, na trgovski poti med Emono in Siscijo. Za natančnejši oris življenja novomeškega prostora v prazgodovini in antiki manjkajo predvsem izsledki raziskovanj v naselbinah ter podrobno kronološko in tipološko ovrednotenje že odkritega gradiva v grobovih. Lokacija prazgodovinskega gradišča na Marofu je znana, medtem ko bo treba rimsko in zgodnjesrednjeveško naselbino šele poiskati in raziskati. Manjkajo tudi arheološki dokazi o naselitvi novomeškega prostora od konca 4. stoletja do ustanovitve mesta leta 1365. Zaradi obsežnih gradbenih del v mestu so bila arheološka raziskovanja v preteklosti usmerjena na ogrožena grobišča, medtem ko je raziskovanje v naselbini šele v načrtu. Tako se je Novo mesto v minulih treh tisočletjih razvilo od sedeža halstatskih rodovnih aristokratov preko provincialnorimskega tržišča in srednjeveškega habsburškega mesta do današnjega, hitro se razvijajočega industrijskega središča.