Germani in rimska obmejna politika (ok. 350—378 n. e.)

Povzetek

Avtor obravnava na osnovi podatkov iz Amijana Markelina in rezultatov izkopavanj vzdolž obrenskega in obdonavskega limesa tesno povezavo med razvojem germanskih plemenskih struktur in določenimi aspekti rimske obmejne politike. V nasprotju z ustaljenim mnenjem skuša dokazati, da so Konstancij II. in njegovi nasledniki, zlasti Valentinijan I., dobro razumeli močne in šibke točke germanske družbe, vendar je prav njihova napačno izbrana obmejna politika kasneje pripeljala do katastrofalnih rezultatov. Po relativno mirnem obdobju prve polovice 4. stoletja so se po Magnencijevem (350— 353) uporu znova začele vojne med Rimom in Germani, ki so trajale trideset let. Konstancij II., Julijan in Valentinijan I. so se proti barbarom uspešno bojevali, izgrajevali utrdbe na limesu in stremeli za tem, da bi bili Germani čim bolj razdrobljeni. Rimski vojaki so iz dobro utrjenih obmejnih trdnjav napadali in ubijali civilno prebivalstvo, kar je pogojilo hiter notranji razvoj germanskih vojnih tolp, katerih moč in vloga sta stalno naraščali. Rim je pričakoval, da bo prišlo do stabilizacije germanske družbe, kar pa se ni zgodilo. Na začetku principata se je rimska država naslanjala na lokalno germansko aristokracijo, zlasti kralje, ki v glavnem niso imeli oblasti nad vojsko, hkrati pa so igrali vse pomembnejšo vlogo poveljniki tolp, ,duces’, ki so perfekcionirali tehniko bojevanja v spopadih z rimsko vojsko, oziroma v njeni službi. Družinske vezi v germanski družbi so se krhale, močne so bile predvsem v zaledju; ravnotežje med družino in bojnimi tolpami se je zaradi napadov na neoboroženo prebivalstvo vse bolj rušilo. Pod tetrarhijo in Konstantinom se je na limesu ogromno novega sezidalo, stare utrdbe so obnovili, vendar je bilo za obmejno politiko potrebno še kaj drugega kot le vojaški posegi. Obmejno ozemlje je bilo slabo naseljeno: vladarji so sistematično naseljevali germanske barbare v obmejne province, bodisi kot laeti, ali pa so jih novačili v vojsko, proces romanizacije pa je bil silno počasen. Ponovno so začeli vzpostavljati klientelni sistem, kajti vedno večje konfederacije germanskih plemen so predstavljale nove probleme. Ob mejah so bili zaradi stalnega trgovanja stiki med germanskim in rimskim prebivalstvom precej tesni. Kvadi so poznali socialno diferencirano družbo, prav tako Alamani. Hadrijanov limes je sicer skrajšal komunikacije med Norikom in Zgornjo Germanijo, ni pa se oziral na plemenske strukture, zato je prihajalo do stalnih obmejnih spopadov. Posledica tega je bila, da so se plemena začela združevati, zlasti v obdobju miru, ki je sledilo uspešnim Dioklecijanovim in Konstantinovim kampanjam. Spremembe v notranjem razvoju germanskih plemen so postale posebej očitne po Magnencijevem uporu. Konstancij ni vodil le defenzivne politike: očistiti Galijo napadalcev, temveč se je odločil za kazensko odpravo preko Rena. Alamani so ga prosili za mir, severne Germane pa je Julijan premagal, o čemer podrobno poroča Amijan. Julijan je sklenil razdrobiti alamansko koalicijo, zato je močno ojačal obmejne postojanke. Napadel je Franke, Konstancij pa se je istočasno ob Donavi bojeval z Limiganti, Invadi in Sarmati. Oba sta skušala oživiti nekdanji klientelni sistem, ki v tistem trenutku barbarom ni nudil ničesar razen obljube miru, zahteval pa je ogromno obnovitvene gradnje ob limesu, ki jo spričujejo izkopavanja vzdolž Rena in Donave. Konstancij je dal — kot kaže nova datacija — zgraditi celo štiri opazovalne stolpe onstran Donave; Valentinijan jih je obnovil in nadaljeval njegovo politiko. Hkrati sta sprejemala v rimsko vojsko posamezne skupine barbarov skupaj z njihovimi voditelji in obnovila vrsto trdnjavic na barbarskem ozemlju vzdolž limesa. Germani so rimski vojaški sistem dobro poznali (medporoke, trgovanje na določenih mestih, običajno blizu trdnjav, sezonsko delo, vojaška služba); še preden je bila gradnja na limesu povsem dokončana, so se začeli vpadi. Valentinijan jih je zatrl v krvi. Istočasno so Huni z daljnega vzhoda potisnili Gote proti rimski meji — s tem so uničili krhki mir, ki so ga Rimljani dosegli z največjimi napori. Postopno propadanje tega, kar je bil dosegel Valentinijan, je trajalo okoli tri desetletja. Gracijan in Valens sta nadaljevala njegovo politiko. Ta sistem je sam pogojil velike germanske konfederacije, zlasti Alamanov, Kvadov, zahodnih in vzhodnih Gotov; hkrati pa tudi manjše koalicije (Burgundi, Gepidi). Po letu 378 so vpadali čez meje v mnogo večjih skupinah kot v kriznem obdobju tretjega stoletja. Naselili so se na rimski zemlji — pod svojimi kralji in zakoni. Rimski vladarji so hoteli kontrolirati germanske bojne tolpe s tem, da so jih novačili v rimsko vojsko in naseljevali na določenih prostorih, vendar so hkrati zvečevali njihovo moč in vlogo z napadi na germanske vasi. V okviru teh vojaških skupin sta se razvila hierarhija in plemstvo. Ker so jim un čevali vasi, so postajale nevarno odvisne od Rima tudi na področju kmetijstva. Rimski vladarji so pravilno zaznali tokove v germanski družbi in jih skušali z velikopoteznim izgrajevanjem limesa zavreti, a so jih le pospešili, zato je njihov sistem tako kmalu propadel.