Halštatske gomile pri Dobrniču

Povzetek

Na pol pota med Žužemberkom in Trebnjim se nahaja južno od Dobrniča starejšeželeznodobna poselitvena celota, ki jo sestavljajo dve višinski naselbini, Cvinger1-3 in še ena manjša severno od njega, ter tri gomilna grobišča (si. 1). Prvo leži pri Dobravi jugozahodno od Cvingerja, drugo pri Revi severovzhodno in tretje pri Koritih vzhodno od njega. V naselbini Cvinger sta bila najdena glinasto vretence in železna tulasta sekira, ki ju hrani Narodni muzej v Ljubljani,4 načrtno pa niti v njej niti v manjši naselbini ni še nihče raziskoval. I Prve gomile je izkopal že 1. 1884 J. Pečnik pri Dobravi. Najdbe, ki so prišle v takratni Deželni muzej v Ljubljani, je objavila V. Stare.5 Po naročilu J. Szombathyja je Pečnik v letih 1897 in 1898 odprl še 28 gomil; večino od teh pri Dobravi, eno pri Koritih6 in štiri pri Revi (si. 1; 2). To gradivo, ki je prišlo v Naravoslovni muzej na Dunaju,9 je obdelala F. Prean v disertaciji z naslovom Dobrava, ein hallstattzeitliches Hiigelgrtiberfeld, ki jo je napisala 1. 1969 v Innsbrucku.12 L. 1898 je kopal pri Dobravi še F. Schulz; tudi najdbe z njegovih izkopavanj je objavila V. Stare.10 Ker disertacija F. Preanove ni bila objavljena, smo se odločili, da ponovno narišemo in objavimo celotno gradivo, ki ga hranijo na Dunaju.14 II V Naravoslovnem muzeju na Dunaju je shranjena obsežna korespondenca med J. P e č n i k o m in J. Szombathyjem, v kateri je tudi Pečnikov seznam vseh najdb iz Dobrniča, ki jih je poslal na Dunaj. Primerjava tega seznama z ohranjenim gradivom je pokazala, da je od skupno 234 grobnih celot le še 94 popolnih; 71 je pomanjkljivih, od 51 ni nič ohranjeno, pri 9 pa je prišlo do zamenjav (7/4, 7/9, 9/5, 10/11, 11/1, 13/5, 15/3, 18/7, 19/1). Pečnik je nekatere gomile prekopal v celoti, nekatere pa le načel bodisi z jarkom od strani ali z lijakastim vkopom od zgoraj.15 Diagram, v katerem se primerja takratna velikost gomile s številom v njej odkritih grobov (si. 3), nazorno kaže, da je iz nekaterih gomil znanega mnogo manj gradiva, kot bi ga glede na njihovo velikost smeli pričakovati. Zaradi tega, ker je bil izkopan le majhen del vseh grobov v gomilah, je možno, da so določene časovne stopnje nadpovprečno močno zastopane oziroma da maloštevilni grobovi, ki jih je mogoče zanesljivo datirati, pripadajo daljšemu obdobju, v posamezno stopnjo pa jih lahko uvrstimo le majhno število. Vendar pa se s podobnimi težavami soočamo pri večini jugovzhodnoalpskih halštatskih grobišč, saj ni niti eno v celoti raziskano. III Časovna razvrstitev grobov zadeva na vrsto težav. Ker ni ustreznih načrtov, ni možno preučevanje vodoravne in navpične plastovitosti. Ker je število grobov z več kronološko pomembnimi predmeti premajhno, ni mogoče izvesti kombinacijsko-statističnih analiz. Če se torej želimo dokopati do predstave o zaporedju pokopavanja in starosti gradiva, moramo na dobrniške najdbe prenesti drugod pridobljena kronološka spoznanja. Pri današnjem stanju raziskav razdelitev, ki jo je napravila F. Preanova,16 ne zadovoljuje več. Najstarejša dobrniška najdba, igla z gobasto glavico iz groba 9/5 (t. 13: 1), sodi v pozno žarnogrobiščno dobo (Ljubljana II a).19 Z grobom 17/16, ki vsebuje železno enozankasto ločno fibulo (t. 30: 14), se začenja železnodobno pokopavanje. Grob sodi v čas Sveta Lucija I b / Ljubljana lib20"22 in nakazuje obstoj začetne stopnje pokopavanja v gomilah pri Dobrniču (Dobrnič I). Vaške vozlaste fibule so mlajše (Ljubljana III a / Podzemelj 2)23 in označujejo stopnjo Dobrnič II, v katero lahko postavimo grobove 10/9, 14/23, 17/3, 19/4 in 19/21, ki pa poleg vaških vozlastih fibul ne vsebujejo nobenih drugih kronološko izpovednih pridatkov. Zdi se, da v stopnji Dobrnič III prevladujejo velike, z vrezi okrašene čolničaste fibule. Deloma imajo še železno peresovino in iglo (t. 36: 6; 39: 4). Najdene so bile v grobovih 3/1 (t. 3: 10-14), 7/9 (t. 8: 13-15), 7/8 (t. 9: 1-5), 13/7 (t. 19: 12-14), 18/34 (t. 36: 6-9), 19/24 (t. 39: 4) in 28/1 (t. 44: 7-13), v katerih se deloma družijo z zapestnicami s presegajočima koncema, okrašenimi s snopi prečnih vrezov (t. 9: 2-3), kožicami (t. 3: 11) in fasetiranimi latvicami (t. 36: 7). Vodilne oblike stopnje Dobrnič IV so majhne čolničaste fibule z vzdolžnimi rebri (t. 2: 5), dvo- in trortaste fibule (t. 5: 3; 36: 2), protocertoške (t. 9: 6) in kačaste fibule s pestičema in rozetama (t. 15: 3-4). Nahajajo se v grobovih 1/9 (t. 2: 2-12), 4/3 (t. 5: 2-7), 7/10 (t. 9: 6-14) in 18/33 (t. 36: 1-5). V rabi so še posamezne starejše oblike (t. 5: 2; 15: 1). V to stopnjo sodijo tudi votle dvozankaste ločne fibule, ki so po loku običajno okrašene z vrezi v obliki ribje kosti (t. 17: 2, 3, 7; 32: 4; 34: 6; 39: 3), čeprav v nobenem grobu niso skupaj s kronološko pomembnimi pridatki. Pač pa se okras vrezov v obliki ribje kosti pojavlja na trakastih obročih, ki jih na podlagi groba 10/8 z gotovostjo postavljamo v stopnjo Dobrnič IV (t. 15: 1-11). Tako datacijo teh fibul potrjuje tudi vodoravna plastovitost grobišča na Križni gori, kjer železnim eno- in dvozankastim ločnim fibulam sledijo očitno mlajše polmesečaste fibule, medtem ko so protocertoške fibule in votle dvozankaste ločne fibule v najmlajših grobovih (si. 4).26 Delitev na stopnji III in IV temelji zlasti na fibulah in obročastem nakitu, zato velja predvsem za ženske grobove. Bogatejših moških grobov 20/1 (t. 41) in 22/1 (t. 4 2 - 4 3 ) pa nasprotno ni mogoče tako natančno datirati. Vseeno pa dvokrilne puščične osti iz groba 20/1, ki imajo vzporednice v grobu z oklepom iz Stične,27 nakazujejo sočasnost teh dveh grobov. V grobu 22/1 pa je bil najden slikan apulski krater (t. 43: 2), katerega primerjave iz Dragatuša in Črnomlja29 sodijo v stopnjo Stična 1 po Gabrovcu. Za naslednjo stopnjo Dobrnič V so značilne razvite kačaste fibule in narebrene zapestnice (t. 34: 7-9), medtem ko drugi pridatki niso kronološko pomembni. Značilnost mlajših stopenj so certoške fibule, ki jih je B. Teržan prepričljivo tipološko razčlenila.30 Starejšo certoško stopnjo določajo po njenem fibule II. in V. vrste.31 Vendar pa kaže vodoravna plastovitost grobišča na Mostu na Soči, ki jo avtor izčrpneje analizira na drugem mestu,32 da ti dve vrsti nista sočasni, čeprav sta bili morda kratek čas tudi hkrati v uporabi. Ko smo namreč kartirali te fibule na delu grobišča na Mostu na Soči,33 se je pokazalo, da so trakaste fibule in certoške fibule II. vrste enakomerno razprostranjene po tem delu, fibule V. vrste pa le na njegovem obrobju (si. 5). V samem Dobrniču pa za časovno oddelitev trakastih fibul in certoških fibul II. vrste (Dobrnič VI) od certoških fibul V. vrste (Dobrnič VII) nimamo še nobenih dokazov. Moški grob 19/27 vsebuje številne puščične osti, med njimi bronasto trirobo ost (t. 39: 7-13). Ta ima primerjave v grobovih 11/38 in 11/13 z Magdalenske gore,35 ki ju zaradi dvogrebenastih čelad in skitskim podobnih aplik datiramo na prehod stopenj Dobrnič VII in VIII. Istočasen je grob 7/5 z dvogrebenasto čelado, certoško fibulo XIII. vrste, pašnimi obročki in posodo s širokom ustjem in nagubanim ramenom (t. 7: 3-11). Gotovo pa sodijo v stopnjo Dobrnič VIII certoške fibule XIII. vrste z okrepljeno samostrelno peresovino iz groba 15/1 (t. 28: 1-4) in certoške fibule VI. (t. 32: 1-2) ter VII. vrste (t. 31: 1-3).36"37 Na sam konec pokopavanja na tem grobišču (Dobrnič IX) sodi grob 14/11 s certoškima fibulama X. vrste in profilirano svinčeno zapestnico (t. 22: 4-6). Najdbe iz Dobrniča nakazujejo torej devet stopenj pokopavanja, ki obsegajo čas od poznega 8. do poznega 5.st. pr. n. š. Dejstvo, da lahko posameznim stopnjam pripišemo le malo grobov, ne govori nujno proti naši razdelitvi, ampak je le posledica tega, da grobišče ni bilo v celoti odkopano, saj je Pečnik nekatere gomile le načel (si. 3), zaradi česar imamo opravka z naključnim izborom gradiva. Ne vselej zadostno število kombinacij tipov sicer otežuje opredelitev in razmejitev stopenj, vendar ne govori proti njihovemu obstoju, še zlasti zato ne, ker na drugih grobiščih, ki so bila bolje izkopana, prihajamo do podobnih izsledkov (si. 4; 5). IV Nepopolnost grobnih celot in pomanjkanje dokumentacije otežkočata kronološko razdelitev najdb in onemogočata analizo načina pokopavanja, ustroja grobov ali posebnosti noše. Ugotovimo lahko samo, da prevladuje pokop trupla in da so bili štirje grobovi žgani. Pomanjkljiva izkopavanja vplivajo negativno tudi na poskus, da bi ugotovili mesto, ki ga zavzema tipni spekter Dobrniča v okviru jugovzhodnoalpske halštatske kulture. Kljub temu se v najdbah kažejo daljnosežne povezave,41 saj leži Dobrnič na stičišču zahodne in vzhodne Dolenjske, pa tudi od Bele krajine in Notranjske ni zelo oddaljen. Močneje kot marsikako drugo dolenjsko grobišče je Dobrnič povezan z jugom in zahodom (votle dvozankaste ločne fibule, krivi meči, apulski kraterji in njihovi posnetki itd.).42-45 Nekaj izjemnega predstavljajo gomile 20, 22, 23 in 26, ki so bile izkopane blizu vasi Reva severno od Cvingerja. Že Pečniku je padlo v oči, da je v treh od njih (20, 22 in 23) našel v sredini ležeč grob s pokopom bojevnika. Česa podobnega v gomilah pri Dobravi ni bilo. Morda pa skupinica gomil pri Revi predstavlja »ločeno pokopališče« bojevniškega sloja, kakršna poznamo ponekod severno od Alp?46 Odgovore na ta pomembna vprašanja bodo lahko dala šele nova izkopavanja, saj je še danes prav dobro vidno, da gomile v dobršni meri še niso v c e l o ti izkopane. Žaradi nepopolno izkopanih gomil, nezanesljivih grobnih celot in pomanjkljive dokumentacije z gradivom iz Dobrniča seveda ni mogoče reševati glavnih vprašanj jugovzhodnoalpske halštatske kulture. Stopnje pokopavanja lahko samo domnevamo, oprte so le na različno starost določenih predmetov, ne pa na ponavljajoče se kombinacije najdb, ki jih je v Dobrniču premalo. Navsezadnje zastavlja Dobrnič več vprašanj, kot pa daje odgovorov. ' Kljub temu je treba poudariti, da poznamo pri Dobrniču tako halštatski naselbini kot njima pripadajoča grobišča, da je velikost vseh teh obvladljiva in da so predmeti sorazmerno dobro ohranjeni. Zaradi tega se ta poselitvena celota naravnost ponuja kot tista poselitvena celota dolenjske halštatske kulture, ki naj bi postala predmet sistematičnih in celovitih raziskovanj. To je namreč kljub dolgoletnim izkopavanjem v Stični in na drugih najdiščih še vedno d e z i d e r a t slovenske prazgodovinske arheologije.