Ali migracije spreminjajo nacionalne trge delovne sile v Evropski skupnosti?

Povzetek

Vse večji delež imigrantskih prilivov v države članice EU v devetdesetih letih zajemajo posamezniki, ki ne prihajajo na poziv delodajalcev. Ob koncu leta 2001 se ocene deleža tistih, ki se priseljujejo na osnovi pravic družinskega združevanja, begunstva ali pridobijo status bivanja iz humanitarnih razlogov, giblje med 60-80 % v posameznih državah. Mnogi med njimi ne pridobijo kmalu dovoljenja za delo, imajo težave z učenjem jezika ter priznavanjem izobrazbe ali pa dela ne iščejo. Takšen imigrantski trend izziva nacionalne vlade pri reševanju problemov relativno visokih in vztrajajočih stopenj brezposelnosti. Integracijski modeli vključevanja tujcev iz tretjih držav na trg delovne sile niso uspešni, saj je brezposelnost med priseljenci nekajkrat višja kot med domačimi prebivalci. Celo več, v istem obdobju, ko se zaposlovanje državljanov povečuje, narašča brezposelnost med imigranti. Narašča obseg nedokumentiranega dela in bivanja številnih skupin priseljencev, posebno v mediteranskih državah. V vseh državah članicah EU je opaziti povišane stopnje sive ekonomije. Narašča tudi legalna ali tolerirana diskriminacija priseljencev, še posebno v dostopu do formalne zaposlitve v sektorjih dominantne ekonomije. Obenem je mobilnost priseljencev omejena na državo, ki jih je sprejela, kar otežuje njihovo zaposlovanje znotraj skupnega trga dela EU. Socialni stroški za nekatere kategorije priseljencev se povečujejo, hkrati pa njihovo samozaposlovanje znotraj etnične ekonomije ni spodbujano.

Struktura ekonomske transformacije v državah EU je podvržena visoki dinamiki sprememb v globalni konkurenci. Potreb sedanjih in bodočih nacionalnih trgov delovne sile ni več enostavno ugotoviti. Staranje prebivalstva v razvitih državah ob skromnem naravnem prirastku in pričakovano krčenje obsega aktivnih deležov državljanov niso povsem linearni procesi, niti niso več zadostni argumenti v prid povečane mednarodne mobilnosti migrantov. Trg dela se utegne omejiti na 1/3 ali 1/5 populacije s specifičnimi znanji. Na drugi strani tudi razlike v razvitosti med državami in demografski pritiski iz manj razvitih okolij sami po sebi niso zadostni vzroki za sedanji obseg masovnih migracij. Vzroke gre iskati v neuspešnih modelih razvoja, lokalnih vojnah, korupciji in naraščajoči bedi. Nerazvita okolja so na prepihu, razvita se zapirajo.

Rešitve tega konfliktnega procesa je moč dolgoročno iskati v uravnoteženju in regulaciji finančnih in ekonomskih globalizacijskih procesov, spoštovanju človekovih pravic ter globalni solidarnosti ter davkih. Probleme mednarodnih migracij je smiselno reševati izven okvira posameznih nacionalnih politik. Rešitve, ki jih trenutno zagovarjajo nacionalne države, niso ne uspešne, še manj so etične. Kratkoročno pa bi nacionalne države lahko spodbujale pogoje samozaposlovanja in rast obsega etnične ekonomije - posebno v storitvenih dejavnostih, saj so potrebe dela večje od formalno priznanih. Države EU bi storile veliko s sprostitvijo mobilnosti priseljencev iz tretjih držav v skupnem trgu dela. Medtem bi tudi uspešneje izkoristile in povečevale prezrte humane (izobrazbene in etnične) resurse priseljencev. Še več pa bi prispevale z dodeljevanjem volilne pravice ter olajševanjem naturalizacije stalno priseljenim.