Zapuščina zapisovalca ljudskih pesmi Gabriela Majcna: o etnografiji v Slovenskih goricah na začetku 20. stoletja in stoletje kasneje

Povzetek

Ko sem preučeval zgodovino alternativne rockovske kulture na Tratah v Slovenskih goricah, sem se moral mimogrede pozabavati tudi z določenimi prelomnimi točkami vaške zgodovine in zgodovine ožjega območja. Ljudska pesem kot takšna me ob raziskavi ni posebej zanimala, zato tudi nisem hodil naokoli in jih zbiral. Prepustil sem se toku vsakdanjega življenja in le tu in tam doživel prepevanje domačink in domačinov, ki ga prepoznavamo kot ljudsko. Na tem mestu se ne bom spuščal v neulovljivost opredelitve takšnega termina, temveč bom opozoril na dejstvo, da so pesmi, ki jih ljudje večinoma poslušajo – in, kadar tako nanese, tudi pojejo – tiste pesmi – večinoma popularne, pogosto v tujem jeziku – ki jih glasbeni narodopisci večinoma ne prepoznavajo kot ljudske.

Če se oziramo v preteklost, se predajamo občutku, da je bilo nekoč bistveno drugače kot danes. Da so na današnjo situacijo bistveno vplivali radio in televizija, industrija gramofonskih plošč oz. glasbena industrija, šolski sistem in industrializacija, toda že tudi v času pred vsemi iznajdbami, ki so bistveno zaznamovale življenje v 20. stoletju in danes, so se zapisovalci teh pesmi ali drugi popisovalci ljudske kulture takratnega časa zgražali nad izginjanjem ljudske pesmi.

Med popisovalci ljudskih pesmi, ki so izhajali z območja, ki je bilo predmet moje raziskave vaške rock kulture polpretekle dobe, je bil tudi Gabriel Majcen, ki mu bom posvetil nekaj pozornosti v tem prispevku.

***

While studying the local alternative rock scene in the village of Trate in the region of Slovenske Gorice, the author came across the century-old documents and records of a collector of folk songs, Gabriel Majcen, who was born in the mid-19th century in the neighboring village of Zgornja Velka. In addition to more than 1,000 transcriptions of folk songs with melodies, a very important discovery was Majcen’s manuscript with an ethnographic questionnaire from 1907–1908, which had never been published because the well-known Slavic scholar Karel Štrekelj had rejected it. The author discusses various similarities and differences in the status of an intellectual doing fieldwork in the same location, albeit a century later. The standardization and nationalization of folk song in the late 19th century and the radically changed research agenda in the 21st century is emphasized. However, the lowest common denominator remains the permanent financial problems that field researchers must deal with.