Nadbratovščine in umetnost. Opredelitev novih tem

Povzetek

Z letom 1520 je papež povzdignil izbrane rimske bratovščine v nov prestižni rang nadbratovščin, ki so bile pooblaščene, da združijo podobne bratovščine po vsem svetu, delijo duhovne koristi in si izberejo dosmrtnega kardinala zaščitnika. Da bi stopnjevale pobožnost, so se nadbratovščine posluževale predvsem arhitekture, umetnosti in slavnostnih prireditev, s tem pa so se znotraj bratovščinske hierarhije hkrati vzpenjale proti položaju, po kakršnem so hlepele. Kot spoštovani primerki laične duhovnosti in dobrodelnosti so utrdile Rim kot prestolnico globalnega katolištva, ob tem pa ustvarile enovito mrežo pobožnih praks, čaščenih podob in odpustkov. Kljub njihovemu pomenu pa o njih ne obstaja nobena monografska študija. Pričujoči prispevek je tako prolegomenon. Preučuje, na kakšne načine so rimske nadbratovščine služile kot zgledi. Nato vzpostavlja kronologijo najzgodnejših skupin in njihovih kardinalov zaščitnikov, pojasnjuje ključno vlogo, ki jo je zaščitnik imel, prepletene mreže njegovih pristojnosti in pričakovanja njegovega velikodušnega mecenstva.