Acta historiae artis Slovenica

Sveti Maksim Grk: Pietas in videnje papeža Gregorja Velikega

Neža Zajc — 2026-08-21

Razprava na podlagi neobičajnega besedilnega vira iz evropske renesanse osvetljuje večplastna razmerja med vzhodnim (pravoslavnim) in zahodnim (rimskim) pogledom na krščansko ikonografijo. Povod za raziskavo je besedilo Sv. Maksima Grka, atoškega meniha in učenega misleca, ki je v sredini 16. stoletja premišljeval o pomenu ikonografskega termina pietas. S svojo osebno eksegezo je omogočil nov razmislek o motivu pietas, ki se v njegovi interpretaciji – ob navezavi na liturgično vizijo papeža Gregorja Velikega – kaže kot enigmatično opredeljen in tokrat neposredno povezan z ikonografijo Božjega Sina. Z jasnim odstopanjem od uveljavljenih kulturnih in umetnostnozgodovinskih koncepcij je odprl globljo refleksijo temeljnih vprašanj krščanske ikonografije. Interdisciplinarna (filološko-literarno-teološka) rekonstrukcija izvirnega besedila ponuja vpogled v zgodovinske, kulturne in politične pogoje, ki so oblikovali ne le dve različni umetnostnozgodovinski tradiciji, temveč tudi več različnih smeri kulturnozgodovinske recepcije. Z vpogledom v zgodovinski razvoj »ikonografskega slovarja« (»jezik podob«) razprava obravnava različne vzhodne in zahodne kulturno-teološke tradicije, ki so vplivale na različna razumevanja krščanske upodobitvene umetnosti.

Percepcija upravljanja nepremične kulturne dediščine v Sloveniji in vloga (novega) lokalizma

Matjaž Uršič — 2026-08-21

Javno mnenje o upravljanju nepremične kulturne dediščine se oblikuje na podlagi kompleksne interakcije med različnimi skupinami prebivalstva, ki si hkrati prizadevajo za uveljavljanje lokalizmov, večjo participacijo in gospodarski razvoj. V članku je podrobno opisano, kako informacije, pridobljene prek javnomnenjskih raziskav, razkrivajo številna paradoksalna mnenja in stališča o načinih upravljanja nepremične kulturne dediščine. Ta pogosto nasprotujoča si stališča znotraj lokalnih skupnosti lahko včasih vodijo v zmedo, ekskluzivnost, odpor do sprememb, pasivnost ali celo odprt konflikt s širšimi družbenimi in razvojnimi posledicami. Na podlagi analize podatkov iz panelne ankete iz leta 2024, ki je vključevala 1150 anketirancev v Sloveniji, so v članku oblikovane usmeritve za morebitne spremembe politik upravljanja z nepremično kulturno dediščino z namenom vzpostavljanja večjega ravnovesja med lokalnimi deležniki, javnimi organi in gospodarskimi akterji.

Arhitektura bolnišnic in procesi modernizacije v Litvi v tridesetih letih 20. stoletja

Evaldas Vilkončius — 2026-08-21

V članku je analiziran razvoj litovske bolnišnične infrastrukture in mreže v tridesetih letih 20. stoletja. Poudarek je na dejavnikih, ki so spodbudili pospešeno gradnjo bolnišnic, splošno arhitekturno modernizacijo ter vpliv in prilagajanje zahodnoevropskih idej o modernizaciji bolnišnic lokalnemu kontekstu. Študija kaže, da se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja pod vplivom konceptov modernizacije bolnišnic v Litvi oblikovala tipologija takšnih stavb. Zanje so bili značilni kompaktna in večnamenska tlorisna ureditev, poenostavljene, a sodobne arhitekturne oblike ter vključevanje naprednih medicinskih in inženirskih sistemov. To je oblikovalo takrat prevladujoče mnenje, da je bolnišnična arhitektura ena ključnih sestavin napredka zdravstvenega sistema in da mora zato povsem ustrezati svojemu namenu. V skladu s tem je bila posebna pozornost namenjena tudi zagotavljanju higienskih, dobro prezračenih in učinkovito razporejenih prostorov, prilagojenih potrebam bolnikov in zdravstvenega osebja. Posledično modernizacija litovske bolnišnične arhitekture v tridesetih letih 20. stoletja kaže na tesno povezavo med arhitekturo in spreminjajočimi se zahtevami zdravstvenega sistema.

Umetnostna galerija v Iașiju: Nastajanje romunskega javnega muzeja (1860–1865)

Silvia Marin Barutcieff — 2026-08-21

V študiji so raziskani začetki umetnostnega muzeja v Iașiju, prve javne umetnostne galerije na romunskem ozemlju. V članku so na podlagi dokumentov, ki jih hranijo v Romunskem državnem arhivu, analizirane strategije, uporabljene za zagon tega pomembnega kulturnega projekta v zgodovinskem kontekstu Združenih kneževin Moldavije in Vlaške. Obravnavani so poslanstvo muzeja, kakor se je izoblikovalo v šestdesetih letih 19. stoletja, načini, na katere je bila vzpostavljena javna umetnostna zbirka, ter več vrst dejavnosti, ki so prispevale k organizaciji umetnostne galerije v prvih letih njenega obstoja.

Zdenko Sila in njegov spomenik na Matić poljani na Hrvaškem

Emil Jurcan — 2026-08-21

V članku je obravnavan spomenik na Matić poljani (Matićev travnik) v Gorskem kotarju na Hrvaškem, ki ga je zasnoval arhitekt Zdenko Sila in je bil leta 1969 odkrit kot eden najizrazitejših primerov spominske kulture socialistične Jugoslavije. V članku je predstavljen Silov formalni razvoj od začetkov sodelovanja z Zdenkom Kolaciem do več desetletij trajajočega ustvarjanja s surovim, minimalno obdelanim kamnom. Njegovo delo avtor umešča v tradicijo slovenskega obpotnega znamenja, povojno samograditeljsko spominsko prakso, ki sta jo teoretsko obravnavala Marjan Tepina in Edvard Ravnikar, in širše evropske razvojne tokove. Pri tem zagovarja tezo, da je bil Silov ključni prispevek nadomestitev monumentalnega osrednjega elementa s spominskim tokom. S tem, da je Sila obiskovalca spodbudil h gibanju v smeri skoraj identičnih zaporedno postavljenih objektov in da je zavarovano območje leta 1976 opredelil tako, da je poleg spomenika obsegalo celotne tri kilometre poti, ne le spomenika samega, je hojo sámo spremenil v dejanje spominjanja in s tem uveljavil idejo, da je gibanje temeljna človeška aktivnost pri doživljanju prostora.