Kvartarni razvoj Škofjeloškega hribovja

Povzetek

Študija obravnava geomorfološki razvoj Škofjeloškega hribovja (svet ob Sori med Ljubljansko kotlino in reko Idrijco) v kvartarju. Po nastanku širokih terciarnih tropskih ravnikov in dveh širokih nižjih teras takoj pod njimi, ki jih ugotavljamo na apnencu in na vododržnih kamninah, je sledila globoka erozija, ki je ustvarila 150—300 m globoke doline. V teh tesnih dolinah, ki se razširijo samo na vododržnih neapniških hribinah, se je ohranilo 6 ozkih, vendar zelo izrazitih teras. Na osnovi njihove ohranjenosti vzdolž vseh dolin, izredne debeline in svojske zaobljenosti proda pa tudi njegove zveze s periglacialnim drobirjem, fluvioglaciallnim prodom ter morenami in tudi z lokalno ohranjenim hladnodobnim pelodom pripisuje avtor tem terasam ledenodobno starost. V kvartarju je bila erozija zelo trajen proces. Iz toplih obdobij naj bi se nadaljevala v hladna, ko je bilo poleg globinskega vrezovanja zelo močno tudi bočno. Do prekinitve tega procesa je prišlo samo v najbolj sušnih viških poledenitvenih obdobjih, ko reke niso več mogle sproti odnesti iz dolin vsega drobirja, ki se je s procesi' soliflukcije napolzel vanje. Zaradi tega zastajanja drobirja v dolinah se je akumulacijska sposobnost Sore ob vstopu iz hribovja v Ljubljansko kotlino tako zmanjšala, da je njeno pretežno fluvioperiglacialno nasutino prekrila nasutina Save, ki je nanašala izpod ledenikov velikanske količine fluvioglacialnega proda. V poledenitvenih obdobjih pa je prišlo tudi do zelo učinkovite zadenske erozije in ustreznega umikanja pobočij. O tem pričajo izredno široki lijakasti povirni deli dolin in predvsem v nižjih delih teh pobočj ter v vršajih pod njimi ohranjen periglacialni drobir, k i izvira v glavnem iz zadnje ledene dobe.