Diskusija - Pogledi na književnost Slovencev v Avstraliji

Povzetek

Raziskovanja književnosti Slovencev v Avstraliji sem se lotila povsem slučajno. V roke mi je prišel Zbornik avstralskih Slovencev iz leta 1985, prebrala sem ga precej natančno in nekajletno poglabljanje v literarno ustvarjanje naših izseljencev sem strnila v magistrskem delu.

Naloga, ki sem se je lotila, posega v področje, ki je bilo do nedavna v slovenski literarni zgodovini še nedotaknjeno bodisi zaradi skromnega pretoka informacij, vključno tistih z literarnega področja, bodisi zaradi tega, ker je raziskovanje slovenske emigrantske literature, razen ameriške, veljalo za tabu temo. Danes ugotavljamo, da je slovensko leposlovje v Avstraliji pretežno apolitično. Le generacija priseljencev, ki je prišla v Avstralijo v poznih štiridesetih letih, se je izseljevala iz političnih razlogov. Večina avtorjev, ki jih obravnavam, navaja kot vzrok svojega odhoda iz domovine željo po boljšem zaslužku, domače povojno enoumje, ki jim kot drugače mislečim ni omogočalo uveljavitve, in ne nazadnje radovedni avanturizem.

Cilj mojega dela je bil splošen pregled in vrednotenje književnega ustvarjanja avstralskih Slovencev. Skupaj z bibliografijo slovenskega tiska in popisom zbranega gradiva naj bi pregled služil kot osnova za nadaljnje literarnozgodovinsko raziskovanje. Drugi cilj mojih prizadevanj je bil seznanjanje slovenskega bralstva z literarnim dogajanjem med Slovenci v Avstraliji. To mi je skupaj s sodelavci Slovenske izseljenske matice uspelo z izborom iz pesništva Slovencev v Avstraliji, z naslovom Lipa šum i med evkalipti, ki je izšel že leta 1990.

Začetek književnega ustvarjanja Slovencev v Avstraliji sega v zgodnja petdeseta leta, vzniknilo je skupaj z verskim tiskom. Zanimivo in za slovensko literarno zgodovino tipično je, da so za bralno kulturo svojih faranov skrbeli najprej dušni pastirji. Mohorjanke slovenskih patrov so s svojimi poučnimi zgledi pomagale božji besedi. Kmalu so se bralci sami lotili podobnega pisanja. V Vestniku, ki je bil v začetku društveni list, so našle prostor tudi ljubezenske črtice. V obeh časopisih pa so bralci objavljali pesmi, najpogosteje zasledimo ime Pavle Miladinovič (roj. Gruden), Neve Rudolf in Ivana Legiše, ki je objavljal pod psevdonimom Ivan Burnik. Leta 1958 izideta v Trstu pesniška zbirka Južni križ, v Buenos Airesu zbirka črtic Čisto malo ljubezni. Obe knjigi sta delo Neve Rudolf, ki je živela v Avstraliji le med leti 1954-58.