Knjižna ocena - MARINA LUKŠIČ-HACIN: Ko tujina postane dom. Resocializacija in narodna identiteta pri slovenskih izseljencih Znanstveno in publicistično središče, Sophia 7/95, Ljubljana 1995,214 str. (Zvone Žigon)

Povzetek

Avtorica Marina Lukšič Hacin, mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, spada med redke slovenske sociologe, ki se v svojem strokovnem delu, temelječem na socioloških spoznanjih in metodah, dotika slovenskega izseljenstva s tolikšno mero središčne pozornosti. Spretno izkorišča izjemno pestrost tega raziskovalnega področja in v njegovem okviru zasnuje celotno razpravo ter v primerjalni okvir zajame vse pojme, značilnosti in procese, povezane z resocializacijo oziroma akulturacijo v izseljenski situaciji. Slovenci so se namreč izseljevali v različne dele sveta v različnih obdobjih in iz različnih vzrokov, zato je današnja podoba izseljenstva v vseh ozirih zelo različna, lahko celo rečemo: zapletena.

Avtorica se takšne divergentnosti zaveda in zato začenja svoje delo z razmeroma obsežnim zgodovinskim uvodom z orisom selitev ljudstev v svetu in z opisom selitev s slovenskega etničnega ozemlja v okviru evropskih migracijskih tokov. Sledi tudi poskus prikaza trenutnega številčnega stanja slovenskih skupnosti v svetu - pri tem početju lahko vedno govorimo le o “poskusu” ali približku, saj je meril o tem, kdo in zakaj je Slovenec, prav toliko, kot je avtorjev teorij o narodnostni identiteti, na kar opozarja tudi avtorica.