PISMO APOLONIJE NOČ IZ SV. JOŽEFA / ST. JOSEPH, MINNESOTA (1855)

Povzetek

Redki so slovenski priseljenci v Ameriki, ki so si sredi 19. stoletja ustvarili kmetijo v Minnesoti, ki je leta 1858 postala del Združenih držav Amerike. To je bilo v času, ko so se v v Minnesoto priseljevali predvsem iz nemških katoliških dežel, npr. Bavarske, Porenja in Vestfalije. Tudi v šestdesetih letih se je le manjše število Slovencev odločilo za priselitev na minnesotsko podeželje. Naseljevali so se zlasti na območju Stearns County, Minn., kjer je deloval slovenski misijonar Franz Pierz / Franc Pirc (1785–1880), ki je bil tudi priseljenski komisar in zagovornik ideje, da bi Minnesota postala najbolj katoliška ameriška država. (O Pierzu je izšla monografija tudi v angleščini: William P. Furlan, In Charity unfeigned. The Life of Father Francis Xavier Pierz. Diocese of St. Cloud, 1952.) Zato je vabil katoličane in cele družine, da bi v novem okolju ustanovili skupne naselbine s katoliško cerkvijo in duhovnikom kot temeljem novega življenja v novem svetu. Vendar se Slovenci tem vabilom niso odzvali v večjem obsegu. Tako Minnesota ni postala Nova Slovenija, kot so si nekateri želeli na Slovenskem. (Glej slovensko katoliško glasilo Zgodnja danica in Novice 1865.) Živeli so v naselbinah St. Joseph, St. Jacob, Kraintown (St. Anthony) in tudi drugod.

Leta 1855 se je misijonarju Pierzu pridružila sestra Apolonija z vso družino, to je možem, štirimi otroki in zetom najstarejše hčerke. V St. Josephu, Minn. so si z bratovo pomočjo pridobili 160 oralov zemlje in uspešno kmetovali v naslednjih desetletjih. Apolonija je bila druga ženska (prva je bila sestra Friderika Barage Antonija Höffern leta 1837) in prva mati, ki je v 19. stoletju prišla v Ameriko iz Slovenije. Tega leta je Franz Pierz izdal knjigo Die Indianer in Nord=Amerika, ihre Lebensweise, Sitten, Gebräuche u.s.w. nach zehnjährigem Aufenthalte und gesammelten Erfahrungen unter den verschiedenen Stämmen, St. Louis 1855 z dodatkom Eine Kurze Beschreibung des Minnesota-Territoriums. Delo je bilo namenjeno nemškim katoliškim priseljencem v ZDA, kratek opis Minnesote tudi z namenom, da bi se odločili za priselitev v takratni Territory of Minnsota. Vabil jih je tudi prek nemškega časopisja, npr. Der Wahrheitsfreund, Cincinnati, Ohio. V tem času še ni vabil Slovence v Ameriko, temveč šele po končani ameriški državljanski vojni (1865).

Izreden je pomen misijonarskih in redkih pisem laikov, ki so jih v tem času pisali sorodnikom in prijateljem v domovino. Ne tako malo so jih v celoti, skrajšane ali samo v povzetku objavljali takratni časopisi na Slovenskem, največ v Zgodnji danici in Novicah. Mnoga pisma so bila pisana na način, da so glede na vsebino kar sugerirala objavo v časopisju. Tako so mnoga osebna pisma dobila javni značaj. (Mimogrede, tudi tem vprašanjem je bila posvečena znanstvena konferenca Reading the Emigrant Letter : Innovative approaches & interpretations, Carleton Centre for History of Migration, Carleton University, Ottawa, Canada, August 7–9, 2003.) Katoliško časopisje je rado objavljalo misijonarska in tudi redka slovenska laična pisma, saj so govorila o širjenju in ohranjanju katoliške vere v Ameriki, ne samo med staroselci, ampak tudi med priseljenci iz Evrope. Z njihovo pomočjo so zbirali prispevke za delo misijonarjev. Ta zgodnja pisma, med njimi tudi Apolonijino, uvrščamo med informativna sporočila o možnostih za novo življenje v Minnesoti, ki so bila – glede na osebno izkušnjo – navdušujoča ali polna razočaranja, vendar daleč od stereotipnih pogledov, da v Ameriki ležijo dolarji kar po tleh. Vsa se strinjajo, da je možnosti za uspeh veliko, vendar je treba zanj trdo delati.

Apolonijino pismo, ki ga je sama napisala 7. novembra 1855, objavljeno pa je bilo v Novicah 9. januarja 1856, govori o dveh temah, prvič, o potovanju od Ljubljane prek Dunaja do Hamburga, od tam s parnikom do Liverpoola in nato z jadrnico skupaj s 313 potniki do New Yorka (močan vtis nanjo sta naredila vihar in morska bolezen), in drugič, o njihovih začetkih kmetovanja pri St. Josephu. Bila je zadovoljna in je povabila v Ameriko vse, ki bi bili dovolj pogumni, saj je bilo zemlje na pretek.Urednik časnika Novice, dr. Janez Bleiweis je že ob njihovem odhodu v ZDA nekako obtožil Apolonijo, da je zvabila vso družino na to tvegano pot. Kljub temu je objavil njeno pismo, ki ga je poudarjeno komentiral, da ga je napisala ženska. V pismu se je dotaknila tudi ženske tematike, saj je bila navdušena nad položajem žensk v Ameriki, ki so jih vsi spoštovali in kaznovali vsako nasilje (moških) nad njimi.

Avtor podrobno analizira Apolonijino pismo v primerjavi s pismi iz tistega časa, to je zeta starejše hčerke Janeza Pogačnika (St. Joseph. 17. april 1857) in nečaka Jerneja Pirca (Crow Wing, 22. oktober 1854), ki je odšel v Ameriko leto dni poprej. Obe pismi sta bili objavljeni v Novicah. Posredno vemo, da je bila med bratom Franzem Pierzom in sestro Apolonijo tesna korespondenčna zveza vse od Pierzovega odhoda v Ameriko 1835. Avtor analizira tudi njegovo pismo sestri, ki ga je poslal napisal v Grand Portageu ob Lake Superior 10. oktobra 1838. Ohranjeno je v prepisu v Pierzovi zbirki v Arhivu Slovenije ( AS 791).

Na koncu avtor razmišlja o vzrokih za manjšo odzivnost Slovencev za odhod v Minnesoto v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja. Gospodarski položaj kmetov na Slovenskem je bil slab, saj so jih obremenjevali davki, vrstile so se slabe letine in druge naravne nesreče in posledično jim je pomanjkovalo denarja, vendar je do pravega množičnega izseljevanja Slovencev v ZDA prišlo šele konec 19. stoletja, ko proste zemlje ni bilo več, zato so se morale – osebe pretežno kmečkega porekla – zaposlovati v rudnikih in tovarnah. Vzroki za manjše odhajanje Slovencev v ZDA v času misijonarja Franza Pierza so različni. Mednje (verjetno) moramo uvrstiti najbolj bistveno, to je pomanjkanje denarja za pot in začetek novega življenja v Ameriki. V skladu z modelom in prakso, da je migration idea zajela najprej najbolj zahodne evropske dežele in se počasi pomikala proti vzhodu, misleč pri tem na razvoj prometa, izobrazbo ljudi, njihovo informiranost, migracijsko politiko izseljenskih držav, mrežo izseljenskih agencij itd., tja do psiholoških ozadij pri posameznikih. Sliši se paradoksalno, vendar je bila višja izobraženost in informiranost o svetu temelj množičnega zapuščanja domovine. In ta je bila na prelomu v 20. stoletje višja kot sredi 19. stoletja.