SLOVENSKI IZOBRAŽENCI NA HRVAŠKEM OD 1850 DO 1860

Povzetek

Z uvedbo Bachovega absolutizma poleti 1849 oz. 1852, ter Thunovo šolsko reformo, se je v obeh polovicah Habsburške monarhije začela izvajati politika germanizacije. Za celotno monarhijo so veljali enotni zakoni, uvedena je bila enotna uprava, ki so jo vodili predvsem nemško govoreči uradniki, med katere so spadali tudi srednješolski in gimnazijski profesorji. Z enotno upravo in enotnim šolstvom je skušala Bachova vlada poenotiti in germanizirati monarhijo. V izogib odporom je začela Bachova vlada premeščati uradništvo in s tem tudi profesorje, iz »svojih« dežel v nenemške dežele. Tako so pošiljali češke uradnike in profesorje v Slovenijo, slovenske in manjše število čeških pa na Hrvaško. Mnogi Slovenci, so bili na Hrvaško poslani kot posebej lojalni državljani zato, da bi izvajali in izvedli Thunovo šolsko reformo. Za državno upravo (državo) so bili zelo uporabna in koristna vez med Bachovo politiko in nenemškimi narodi, saj naj bi izvajali germanizacijo na vseh področjih družbenega življenja. Tisti, ki so germanizacijo dejansko izvajali, so ostali le anonimni izvajalci le-te, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost.

V drugi skupini slovenskih državnih uradnikov, večinoma gimnazijskih profesorjev, pa je bilo kar precej takih, ki so že leta 1848 simpatizirali z nacionalnimi gibanji nenemških narodov, tudi hrvaškega ilirskega gibanja. Te pa je oblast zaradi politične dejavnosti kaznovala tako, da jih je preselila na Hrvaško, oz. jim ni dovolila zaposliti se v domovini.

Tretja skupina Slovencev na Hrvaškem pa so bili tisti, ki so po letu 1848 prišli na Hrvaško prostovoljno; navdušeni nad ilirskim gibanjem so se preselili predvsem zato, da bi osebno spremljali ilirsko gibanje.

Mnogi so se na Hrvaškem preselili za stalno, mnogi so se povsem asimilirali, posebej tisti, ki so si ustvarili družino.

Doneski slovenskih gimnazijski profesorjev, univerzitetnih profesorjev, znanstvenikov, kulturnih delavcev in umetnikov, je bil nedvomno izjemno velik in pomemben za celotno hrvaško kakor tudi za slovensko družbo. Zato so v pregledu so zajeti posamezniki, ki so se kakorkoli uveljavili tako v hrvaški kot slovenski kulturi in znanosti.