IZOBRAŽEVANJE V KONTEKSTU ŠVEDSKEGA MULTIKULUTRALIZMA

Povzetek

Prispevek se posveča švedski situaciji, njeni politiki multikulturalizma in ožje, odnosu do priseljencev, ter kako se vse to odraža na razmerah v izobraževanju, s poudarki na ravni osnovne šole. Osnovni okvir prispevka predstavlja razprava o politiki multikulturalizma na Švedskem, ki naj bi udejanila pravičnejše odnose in se pri tem povezuje z ideologijo egalitarizma in antirasizma. Vse to se odraža tudi na temeljnih načelih, ki postavljajo okvire izobraževalnih programov in se na različne načine udejanjajo v praksi. V nadaljevanju nas bo torej zanimala sama švedska situacija, njena politika multikulturalizma in ožje, odnos do priseljencev, ter kako se vse to odraža na razmerah v izobraževanju, s poudarki na ravni osnovne šole.

Za pričujočo razpravo je pomembno leto 1975, ko je parlament sprejel resolucijo s tremi glavnimi načeli politike do priseljencev: enakost (jämlikhet), svoboda izbire (valfrihet) in partnerstvo (samverkan). Enakost v življenjskem standardu. Svoboda izbire kot pravica priseljencev, da se sami odločijo, ali bodo ohranili svoj jezik in kulturo ali bodo sprejeli švedskega in švedsko identiteto ali oboje hkrati. Partnerstvo, kot partnerstvo med priseljenskimi skupnostmi in državo. Sprejeti principi so povzročili nekatere spremembe na inštitucionalni ravni. V povezavi z omenjeno razpravo omenimo le izobraževanje, kjer so bile spremembe povezane z načelom svobode, ki med drugim zagotavlja tudi ohranjanje izvornega jezika. Ta pravica naj bi se v bodoče izvajala v okviru javnega izobraževanja.

Temeljni princip švedskega izobraževalnega sistema je, da morajo imeti vsi otroci in mladi enake možnosti za dostop do javnega šolstva ne glede na etnično pripadnost, kraj bivanja, socialni in ekonomski status. Enakopravno izobraževanje mora biti zagotovljeno v vseh tipih šol in po celi državi. Javno osnovnošolsko izobraževanje je na normativni ravni zavezano sledečim glavnim načelom:

- Enak dostop do javnega izobraževanja.
- Ekvivalentnost v izobraževanju.
- Znanje in veščine.
- Demokratične vrednote.
- Enakopravnost in nasprotovanje neenaki obravnavi.

Učencem, ki doma govorijo drug materni jezik in ne švedski, mora biti zagotovljen izbor predmeta 'materni jezik' in tako omogočeno, da svoj jezik razvijajo, nadgrajujejo ter postanejo bilingvalni in da spoznavajo izvorno kulturno dediščino. Materni jezik lahko izberejo kot alternativo za drug tuj jezik (takoj za angleščino, ki je prvi obvezni tuj jezik), kot del individualnega izbora učenca ali zunaj šolskega časa. Učenje maternega jezika zunaj šolskega časa in rednega programa osnovne šole je omejeno na sedem let. Ta omejitev ne velja za otroke pripadnike narodne manjšine, torej velja predvsem za otroke priseljencev.

Sama izvedba pouka, kraj in čas, sta se skozi čas z različnimi zakoni spreminjala, ves čas pa so materni jezik poučevali učitelji, ki so jih izbrale švedske inštitucije. Za svoje delo so bili plačani od švedske države, točneje občine. Učitelji so morali za poučevanje nujno pridobiti kompetenco (behörighet). Kandidat je moral imeti ustrezno izobrazbo iz domovine (učiteljišče, pedagoško gimnazijo, višjo pedagoško šolo ali univerzo) in najmanj šest terminov prakse v švedski šoli po najmanj 15 učnih ur tedenske obveze ali dokončano Višjo šolo za učitelje- smer materni jezik na Švedskem.

Tudi za odrasle priseljence, ki so prišli v sedemdesetih, je bil organiziran tečaj učenja švedskega jezika. Tečaji so bili tudi v plačanem delovnem času. Priseljenci so imeli pravico do 700 ur brezplačnega tečaja švedskega jezika. Pozneje se je možnost spremenila v nujnost. Za izvedbo so bile odgovorne občine. V devetdesetih letih imajo vsi novi priseljenci pravico do brezplačnega učenja švedskega jezika, ki se ga tretira kot 'švedščina kot drugi jezik' ali 'švedščina za priseljence'. Poteka v okviru izobraževanja za odrasle. Prav tako se priseljenci lahko učiljo jezik v inštitucijah, ki so od občine pridobile dovoljenje za to (npr. slovenska društva).