Jezuitske bratovščine za srečno smrt na Hrvaškem

Sanja Cvetnić

DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.v23i2.7335

Povzetek

Ponovni razcvet teme ars moriendi v zgodnjem 17. stoletju je imel za cilj pospeševanje tridentinske bona vita, tj. zakramentalnega življenja. Pravila in program rimske bratovščine Bona Mors, ustanovljene 1648, so se kmalu razširili povsod, kjer so se jezuiti naselili. Duhovnost bratovščin za srečno smrt je postala izjemno učinkovito sredstvo jezuitskih pastoralnih prizadevanj in je globoko zaznamovala duhovno življenje in umetnostno dediščino verskih skupnosti in regij. Po jezuitskih kolegijih in rezidencah je bilo ustanovljenih osem bratovščin za srečno smrt, in sicer v Zagrebu (1653), na Reki (1656), v Varaždinu (1662), Dubrovniku (1670 ali prej), Osijeku (1703), Požegi (1704), Petrovaradinu (1713) in Beogradu (1726). Hrvaški jezuiti so bili razdeljeni v dve provinci: Dubrovnik je spadal pod rimsko provinco, medtem ko so bili vsi ostali kolegiji in rezidence del avstrijske province.

Ključne besede

bratovščine Bona Mors; jezuiti na Hrvaškem; vizualna dediščina bratovščin Bona Mors; tridentinski katolicizem; Miroslav Vanino

Celotno besedilo:

PDF (English)

DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.v23i2.7335

Acta historiae artis Slovenica je indeksirana v mednarodnih bibliografskih bazah Scopus, ERIH PLUS, EBSCO Publishing, FRANCIS, BHA (Bibliography of the History of Art), IBZ.