Domnevna zgodovina: dejstva in fikcija

Povzetek

Članek obravnava neko redko izpostavljeno a vseprisotno metodo v filozofiji 18. stoletja, ki se je je po zaslugi Dugalda Stewarta prijela oznaka domnevna zgodovina. Njena značilnost je svojevrstna združitev zgodovinsko potrjenih dejstev in spekulacij, ki so pri nekaterih avtorjih celo odkrito fiktivne. Hipoteze o predzgodovini, vselej podane v obliki časovne zgodovinske pripovedi, služijo nekemu klasičnemu filozofskemu toposu 18. stoletja: iskanju izvorov. Članek najprej pregledno primerja nekatere skupne točke in posebnosti različnih »razprav o izvorih« v škotskem in francoskem razsvetljenstvu. V drugi polovici pa se posveti implicitni, a nezgrešljivi domnevni zgodovini v Diderotovem Dodatku k Bougainvillovemu potopisu ter aplikaciji domnevne zgodovine na domeno duha in vednosti v Enciklopediji. Zdi se, da d’Alembertova genealogija spoznanja v Uvodu v Enciklopedijo najbolj nazorno potrjuje začetno opredelitev domnevne zgodovine: da gre pravzaprav za drugo ime filozofije. Če to drži, potem velja iskati prve zametke te metode v Descartesovi Razpravi o metodi, ki samo sebe umešča na presečišče zgodovine in bajke.