Filozofski vestnik

Fantazma v »Otrok je tepen«

Jacques Nassif; Holden M. Rasmussen — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Članek je prevod branja Freudovega spisa »‘Otrok je tepen’: prispevek k poznavanju nastanka seksualnih perverzij«, ki ga je leta 1967 za Cahiers pour l'Analyse, pariško študentsko revijo, ki je objavljala prispevke, povezane s psihoanalizo in epistemologijo, prispeval Jacques Nassif. Prispevek ponuja ponovno branje Freudovega spisa, pri čemer fokus s problema perverzij prestavi na vlogo fantazme, s čimer nakaže, da je bil prav to Freudov osrednji namen. Nassifovo branje razpre uvid v središčno vlogo kastracije in kastracijskih fantazij za strukturo fantazme in subjektivnosti. Poleg tega trdi, da s tem ponudi »arheologijo subjekta«, ki se zoperstavlja teoriji subjekta, osnovani na popisih primerov in modelih. Polna razčlenitev tega metodološkega pristopa ostaja odprta. Besedilo ostaja spregledan vir za raziskovalce v polju psihoanalize in pomembno prispeva k potekajočim raziskavam o prepletu spolne razlike, znanosti, fantazme in subjektivnosti.

Freud in znanost

Jacques Nassif; Holden M. Rasmussen — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

To besedilo je prevod članka Jacquesa Nassifa »Freud et la science«, ki je bil leta 1968 objavljen v Cahiers pour l’Analyse. Avtor v njem preučuje združljivost psihoanalitične teorije ponavljanja s konceptom epistemološkega preloma. Če so epistemološki prelomi prekinitve s preteklostjo, kako torej to velja za psihoanalizo kot znanost in kot klinično prakso? Kot poudarja Nassif, je pojem ponavljanja temeljnega pomena za oba registra psihoanalize: kot vedênje zunaj klinike in kot instrumentalni pojav znotraj nje. Kakšen je, upoštevaje temeljni značaj ponavljanja, status preloma v polju in funkciji psihoanalize? Nassifov odgovor je, da psihoanaliza s preteklostjo prelamlja na način, da ponovi predhodno serijo prelomov v psiholoških znanostih. Ta serija prelomov se pojavi v delih Jean-Martina Charcota, Johna Hughlingsa Jacksona, Hippolyta Bernheima in Josefa Breuerja. Po natančnem branju Freudovega ukvarjanja s Charcotovim delom, pregledu njegovega izobraževanja pri Charcotu in ovrednotenju novosti Charcotovih metod in teorij Nassif ugotavlja, da epistemološki prelomi implicirajo kasnejšo »ponovitev preloma « [répétition de coupure]. Odprto pa pri tem ostaja vprašanje, kako Freud izvede svoj lastni izhodiščni prelom prek ponovitve predhodne serije prelomov. Nassifov članek zato poskuša »ponoviti« izvor psihoanalize in osvetliti uporabnost pojma epistemološkega preloma v spornih »znanostih«, kot sta marksizem in psihoanaliza. Članek se zaključi z opombo, da bo sledilo nadaljevanje. Nassif je pozneje gradivo iz tega članka vključil v svoje osrednje delo Freud, l’inconscient (1977).

Neko drugo telo, neka druga fantazma

Holden M. Rasmussen — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

V članku, ki ga je leta 1967 objavil v Cahiers pour l’Analyse, Jacques Nassif v obravnavi Freudovega spisa »‘Otrok je tepen’« premakne poudarek z etiologije perverzij na vprašanje fantazije oziroma fantazme. Nassif ugotavlja, da se v obravnavanih primerih razkriva temeljna fantazma in se loti njene »arheologije«, pri čemer izvor fantazme umesti v izvor spolne razlike: kastracije in Ojdipovega kompleksa. V zadnjih vrsticah članka se Nassif vpraša, ali bi bilo na tej strukturi mogoče zgraditi »neko drugo fantazmo« z drugačnim ubesedenjem, ki bi ustrezala »nekemu drugemu« telesu, a prizna, da njegovo branje ne dopušča odgovora na to vprašanje. V prispevku zagovarjam tezo, da dodatni premik fokusa omogoči pritrdilen odgovor na Nassifovo vprašanje, obenem pa nakaže možnosti nadaljnje razdelave. V mojem branju – ki se ne odvrne od Nassifa – je konceptualni fokus ambivalenca. Ta, kot formulira Freud, ni le sprevrnitev čustev v njihovo nasprotje, denimo ljubezni v sovraštvo. Ambivalenca je, nasprotno, soprisotnost reči, ki so »različne po svoji naravi«, in soprisotnost modificira te med seboj spete reči. V kontekstu fantazije v spisu »‘Otrok je tepen’« ta premik konceptualnega fokusa proizvede alternativno shemo Ojdipovega kompleksa, analizo gona kot jezikovne reprezentacije ambivalentnega razmerja in lacanovski koncept črke kot usedlino tega razmerja, okrog katerega kroži gon. Odtod sledi, da fantazije, ki jih popisuje Freudovo besedilo, ne izražajo le temeljne fantazme o izvoru spolov, kot predlaga Nassif, temveč obenem temeljno fantazmo o pogojih označevanja nasploh. Prispevek sklenem z odprtim vprašanjem – na katerega napelje Nassifovo lastno sklepno vprašanje – o možnosti nadaljnjega zbližanja med kvirovsko teorijo in lacanovsko psihoanalizo, ki ga odpre tovrstna analiza ambivalence, gona in črke.

Konstrukcija v prekoračitvi fantazme

Alenka Zupančič — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Komentar Jacquesa Nassifa k Freudovi analizi fantazme tepeža (“Otrok je tepen”) ponuja več prodornih vstopnih točk v Freudovo konceptualizacijo fantazme in njenega odnosa do drugih osrednjih pojmov psihoanalize. Besedilo preučuje njeno povezavo s pojmom gona ter razliko med strukturnim, individualnim in singularnim v formaciji fantazme, pri čemer poudari Freudov pojem »konstrukcije v analizi« kot ključen. Izpostavi razliko med »temeljno fantazmo« in tako imenovanimi »izvornimi fantazmami « ter predlaga artikulacijo razmerja med goni in fantazmo, utemeljeno v pojmu prapotlačitve (Urverdrängung).

Izbira nevroze

Tadej Troha — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Članek se v obravnavi Freudovega koncepta izbire nevroze, Neurosenwahl, opre na spis Jacquesa Nassifa »Freud in znanost« iz leta 1968. V njem se Nassif osredotoča na načine, kako je na razvoj Freudove misli vplival Jean-Martin Charcot, pri čemer posebej izpostavi prelomno gesto osredotočenja na nevrozo kot čisto psihološko afekcijo. Članek posledično izhaja iz hipoteze, da je ponovitev preloma, ki ga Nassif postavi kot osrednji metodološki prijem psihoanalize, v tem primeru potekala kot ponovitev in zaostritev Charcotove »izbire nevroze«; problem izbire nevroze se je, drugače rečeno, lahko postavil zgolj na podlagi predhodne Charcotove geste, in če je Freud želel tej gesti ostati zvest, je izbiro nevroze moral oblikovati kot spekulativni, metapsihološki koncept. Prispevek pokaže, da izbira nevroze zavzame vlogo vozlišča med empirijo, psihoanalitično tehniko in metapsihološko spekulacijo, na drugi ravni pa tudi med ontogenetskim in filogenetskim pristopom, kar je še posebej razvidno iz analize sprva izgubljenega in kasneje najdenega sklepnega metapsihološkega spisa »Pregled transfernih nevroz«.

Tihožitje ali povratek k stvarem – katerim stvarem?

Bertrand Prévost — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Prispevek je odziv na ponovno zbuditev zanimanja, ki ga danes doživlja tihožitje. Izpostavlja njegovo simptomatsko vrednost, ki tihožitje v diskurzu umetnostne zgodovine postavi v središče širšega povratka k stvarem samim, ki se odvija na različnih področjih, od filozofije do antropologije. Vrnitev k stvarem bi tako pomenila vrnitev k objektu. Toda šele, ko pojmu stvari ne dovolimo, da bi se razblinil v nedoločnost objekta, lahko na novo premislimo tihožitje – šele, ko se posvetimo njegovi globoko domačnostni razsežnosti, kjer »hiša« bolj kot stavba pomeni lastnina, lastni prostor, lastno ozemlje, lastni dom. Na ta način tihožitje v nasprotju z opisno logiko, ki pogosto tvori teoretični okvir njegovega razumevanja, povrnemo k njegovi prisvajalni vlogi. S tem diskurze objektivacije in »znanstvenega opazovanja« nadomestimo z drugim, veliko starejšim vidikom: vidikom hišnega gospodarstva. Hišno gospodarstvo, zasnovano kot urejanje lastnega premoženja, razvrščanje stvari v gospodinjstvu, bi tako ponudilo teoretično formulo dogajanja v antropoloških globinah tihožitja: slikarska umetnost pospravljanja, urejanja, razvrščanja – gre za umetnost domovanja.

Spreminjajoča se nepremičnost

Anna Montebugnoli — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Prispevek preučuje značilen preplet ontologije in retorike, ki ga ustvarjajo tihožitja iz 16. in 17. stoletja. Na podlagi Foucaultove analize Âge classique in njegovega epistemološkega reda skuša osvetliti subtilne spremembe, ki jih je ta obrobni žanr uvedel v kulturo, iz katere je izšel. Osrednja teza je, da je tihožitje s svojimi likovnimi značilnostmi – natančnim naturalizmom, odsotnostjo tematskega središča in brezbrižnostjo do historije – vizualiziralo ontološko-jezikovno strukturo, ki je v tistem času strukturirala klasifikacijo bivajočega. Poleg tega so prav te značilnosti žanru podelile posebno sposobnost, da je premestil tako mesto kot »bistvo« upodobljenih stvari. S tem je tihožitje uprizorilo edinstveno obliko spremembe, ki se odvija znotraj nepremičnosti njegove upodobitve.

Tihožitje v gibanju

Rebeka Vidrih — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

S sopostavitvijo oziroma prepletom dveh ključnih tekstov o tihožitju, vsezajemajoče umetnostnozgodovinske študije Charlesa Sterlinga ter teoretskega, filozofskega komentarja Gérarda Wajcmana, je ustvarjen vtis, da je bilo o tihožitju povedano že vse, da preostanejo le še uhojene poti. Vendar niti zgodovinska predstavitev linearne emancipacije tihožitja od historičnega slikarstva niti ontološka definicija emancipiranega tihožitja, ki sledi, nista tako preprosti. Tihožitje kot specifična ikonografska zvrst se izkaže za nekaj, kar je – v nasprotju s svojim imenom – v nenehnem stanju postajanja, gibanja. Še več, takoj ko je cilj emancipacije od historije dosežen, se gibanje zaobrne: osamosvojitvi od historičnega slikarstva sledi ponovna vzpostavitev razmerja med tihožitjem in historijo na drugi ravni. Poleg tega se izkaže, da je tihožitje le redko povsem izpraznjeno določene narativne vsebine.

Smrt v podobi

Magdalena Germek — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Članek obravnava smrt v vizualni umetnosti kot proces, ki presega zgolj reprezentacijo; podoba smrti ni razumljena kot pasivni nosilec pomena, temveč kot aktivna struktura, ki proizvaja vednost o nasilju, zgodovini in kolektivnih razmerjih. Analiza se osredotoča na tri različne vizualne režime evropske umetnosti zgodnjega novega veka. V Brueglovem Zmagoslavju smrti se smrt pokaže kot mehaniziran sistem, kjer serijska ponavljanja okostnjakov in odsotnost transcendence ustvarjajo občutek racionaliziranega nasilja. V sliki Trupli bratov de Witt je smrt prikazana kot brutalna avtopsija političnega telesa. Vanitas tihožitja smrt predstavljajo kot introspektivni opomin, hkrati pa prikrivajo materialne pogoje razkošja in njegovo kolonialno ozadje. V vseh treh primerih podoba smrti deluje kot vizualni režim, ki strukturira pogled, in kot epistemološki aparat, ki proizvaja vednost o zgodovinskih, političnih in ekonomskih procesih.

»Veliki trk figur«

Angèle Tence — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Rubensovo delo Padec prekletih (1619–1621) je že od konca 17. stoletja deležno širokega priznanja kritikov. Vendar se le malo študij osredotoča na njegove »materialne učinke«, njihovo percepcijo in kritično recepcijo. Članek se sprva ukvarja z materialnostjo prekletega, v pekel padajočega telesa, nato pa raziskuje bolj teoretične in estetske vidike. Pojem grand fracas de figures (veliki trk figur), ki ga prevzemamo od Rogerja de Pilesa, v zgodovinopisje uvaja vizijo barve kot gradnika likovnih form. Rubensova tehnika slikanja in fluidnost njegovega materiala (Focillon) spodbujata k ponovni oceni madežev, barvnih mas in izlivov, ki natančne oblike postavljajo v krizo. »Ognjeni dež« (vojvoda Richelieu) in izbruh ognjenika (Antoine Wiertz), kot primerjavi z materialnostjo slike, končno razkrivata nesluteno bogastvo materije v komentarjih od 17. do 19. stoletja.

Etika afropesimizma

Cristopher Chamberlin — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

S pomočjo analize ksenopatskega statusa pogleda in glasu med »duševnim zlomom«, opisanim v najnovejših spominih Franka B. Wildersona III, ta prispevek afropesimizem razume kot formalizacijo žive izkušnje psihoze. Avtor trdi, da je Wildersonovo razumevanje protičrnskosti v veliki meri oblikovano po imaginarnih mehanizmih in zvijačah, ki opredeljujejo nevrotično realnost in dajejo psihično koherentnost nevrotičnim subjektom liberalne večrasnosti. Psihotično stanje obravnava kot imanentno kritiko protičrnskosti, prispevek pa sklene s pojasnitvijo etičnih imperativov afropesimizma: končati protičrnski svet (nevrotičnega napačnega prepoznavanja) in prevzeti položaj družbene smrti (želje zunaj-jezika).

Zakaj je množica nora?

K. Daniel Cho — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Avtor raziskuje introjekcijo, kot jo razvije Sigmund Freud v Množični psihologiji in analizi jaza. V nasprotju s Ferenczijem, ki je ta termin iznašel, da bi z njim poimenoval nevrotični proces, Freud teoretizira introjekcijo kot psihotičen proces. Avtor skozi Freudovo reinterpretacijo introjekcije trdi, da je množica pri Freudu psihotična formacija, ki ima strukturo melanholije. Avtor v sklepu s pomočjo introjekcije osvetli način, kako se melanholija sprevrne v manijo, vprašanje, ki ga je Freud pustil neodgovorjenega v svoji prvi teoretizaciji melanholije v spisu »Žalovanje in melanholija«.

O kolektivnem subjektu

Arka Chattopadhyay — Fri, 13 Mar 2026 00:00:00 +0100

Članek si zastavi cilj teoretske konstrukcije kolektivnega subjekta iz Lacanovega boromejskega obrata, ki vključuje premislek vozlanja, matematičnih grup in freudovske »ene same poteze«, ki jo Lacan prevaja kot »unarno potezo«. Na podlagi njegovega poučevanja o Enem in njegovem razmerju do »unarne poteze«, če sploh ne omenjam boromejske klinike, bom razvil lacanovski kolektivni subjekt. Od triadnega vozlanja do posplošenega boromejskega vozla bomo pokazali, kako se Eno, ko je za razpust boromejske verige potreben več kot en rez, preobrne v mnoštvo. Ta premik prinaša posledice za lacanovski kolektivni subjekt. Ta subjekt je netotalizabilen in radikalno demokratičen, sestavljen iz niza Enih-mnoštev, ki tvorijo kolektiv. V nadaljevanju članek ta kolektivni subjekt poveže z vztrajanjem Alaina Badiouja pri inherentni kolektivnosti političnega subjekta ter se zadrži pri uporniških in dogodkovnih potencialih te kolektivnosti. V Badioujevi misli je radikalna politika dogodkovna kreacija »kolektivne« oziroma »generične človeškosti «. Kolektivnega subjekta zvestobe Badiou teoretizira v odmiku od parlamentarne demokracije in zastopniške politike. Tako pri Lacanu in Badiouju topologija igra ključno vlogo pri kolektivizaciji logike subjekta. Z izpostavitvijo zadolženosti matematiki članek premisli načine, na katere kolektivni subjekt topološko rekonfigurira razmerje med individualnim in skupnostjo z »izpraznjenjem« Enega individualnosti z enim-mnoštvom skupnostnega. Namen članka je pokazati, kako matematično mišljenje podpira psihoanalitično in filozofsko mišljenje kolektivnega subjekta kot političnega koncepta.