Filozofski vestnik

Ratio cognoscendi in ratio essendi

2024-12-12T16:00:08+01:00

Descartesovo pojmovanje razlike med analitično in sintetično metodo predstavlja eno bolj enigmatičnih tém njegovega opusa. Problem se v literaturi ponavadi zgosti v dveh vprašanjih: Kako točno Descartes razume analizo in sintezo, ali, v kolikšni meri dolguje svoje pojmovanje analize grškim geometrom? In pa: V katerih spisih uporablja eno ali drugo? Descartesovi lastni zapisi porajajo več vprašanj kot odgovorov. Članek najprej analizira nekatere klasične odlomke, ki se nanašajo na vprašanje metode, pri tem pa problematizira Gueroultovo simetrično shemo, v kateri naj bi analiza pripadala redu spoznanja, sinteza pa redu stvari. Čeprav je imel Descartes analizo za primernejšo metodo metafizike, se sintetičnim razlagam ni povsem odrekel. V članku predlagamo, da sintezo poleg krajšega povzetka nekaterih dokazov more geometrico v Drugih odgovorih iščemo tudi v Descartesovi fiziki, čeprav sam Descartes tega nikjer metodološko nereflektira.

Problem materialne lažnosti v Descartesovih Meditacijah

2024-12-12T16:11:39+01:00

Namen članka je, da poda konsistentno interpretacijo Descartesove teorije materialno lažnih idej, tj. idej čutnih kvalitet. Določiti mora, kaj je problem materialno lažnih idej, na katere ideje se nanaša ter te nato umestiti v Descartesovo ontologijo idej. Problem je mogoče razumeti na dva načina: bodisi materialno lažne ideje razumemo kot dejansko zavajajoče reprezentacije, ki telesa predstavljajo kot nosilce čutnih kvalitet, bodisi jih razumemo kot reprezentacije, ki telesa predstavljajo na temen način. Materialno lažne ideje so občutki in ne ideje občutkov. Descartes konsistentno zagovarja teorijo, po kateri je pripis čutnih kvalitet telesom posledica sodbe, občutki pa telesa predstavljajo le zelo temno. Občutki kot vse ostale ideje predstavljajo s predmetno realnostjo, njihova temnost pa je posledica združenja duha s telesom.

Od kod ideja trikotnika

2024-12-12T16:17:08+01:00

Descartes v Peti meditaciji trdi, da imajo ljudje vrojene ideje geometrijskih likov, kot je trikotnik. Obenem v problematičnem odlomku zapiše, da vrojenim idejam ustrezajo tudi večna bistva. Čeprav so skušali nekateri interpreti ontološki status teh bistev zvesti le v človeškega duha, v članku zagovarjam tezo, da takšno branje ni utemeljeno in da pri gre pri vrojenih idejah in bistvih za dve ločeni entiteti, pri čemer ideje referirajo na večna bistva.

Poleg tega Descartes o idejah geometrijskih likov razpravlja tudi v prvem delu Principov filozofije, kjer jih vpiše v okvir teorije univerzalij. Vendar je tu ton precej drugačen: univerzalne ideje likov so v Principih tvorjene in ne vrojene. To nasprotje lahko razrešimo, če upoštevamo, da pri univerzalijah ne gre za vrojene ideje: vse prej so univerzalije iz Principov ideje (ali imena) v širšem smislu, ki jih tvorimo v predstavljanju in s katerimi lažje razvrščamo čutno dani material; spodbudo za takšno pojmovanje mu je verjetno dala razprava iz Tretjih in Petih ugovorov in odgovorov k Meditacijam. Vendar Descartesova teorija univerzalij ni bila docela izdelana: v poznih delih je Descartes na tem področju eksperimentiral tudi z drugimi modeli, denimo z novo teorijo umskega spomina. Ugotovimo torej lahko, da je Descartesova teorija spoznanja geometrijskih predmetov, kot so liki, kompleksna in jo je mogoče docela razumeti šele v diahroni perspektivi.

Henry More in René Descartes

2024-12-12T16:23:44+01:00

Avtor v prispevku predstavi okoliščine, ki so spodbudile korespondenco med cambriškim platonistom Henryjem Morom in korposkularnim filozofom Renéjem Descartesom. Morova vprašanja zadevajo številna ključna vprašanja Descartesove filozofije in jih lahko razumemo kot zadnji niz ugovorov, ki jih je glede svoje filozofije prejel Descartes. More naslovi celotno področje filozofije, se pravi metafiziko, fiziko in logiko, odpre pa tudi številne probleme s področja optike in meteorologije. Avtor povzame ta vprašanja, prispevek pa zaključi z opozorilom na vpliv, ki ga je korespondenca imela na mladega Isaaca Newtona in njegov rokopis De gravitatione.

Korespondenca med Henryjem Morom in Renéjem Descartesom (1648–1649)

2024-12-12T16:40:56+01:00

Besedilo je prevedel in z opombami opremil Kajetan Škraban. Strokovno redakcijo prevoda je opravil Matjaž Vesel.

Robert Boyle, eksperimentalni filozof

2024-12-12T16:44:24+01:00

Avtor predstavi Roberta Boyla kot eksperimentalnega filozofa in njegov doprinos pri vzpostavljanju vloge eksperimentalne filozofije v novoveški znanstveni skupnosti. Kot filozof narave je Boyle združeval tri novoveške identitete: učenjaka oziroma filozofa, kristjana in gentlemana. Boylov program naravne filozofije je mogoče strniti v dve programski točki. Prvič, razložiti naravo s sklicevanjem na njene osnovne gradnike, tj. drobna telesca oziroma corpuscules. Drugič, Boyle nadaljuje mehanicistične razlage narave, ki naravne pojave pojasnjujejo izhajajoč iz delovanja strojev, ki so človeški izdelek. Področje, na katerem je bil Boylov doprinos k naravni filozofiji 17. stoletja morda največji, zadeva raziskave o tem, kaj so kvalitete ali lastnosti teles. S svojimi ugotovitvami je vplival tako na razvoj Newtonove naravne filozofije kot tudi Lockove empiristične filozofije duha in zaznave.

Uvod v razlago posameznih kvalitet

2024-12-12T16:48:21+01:00

Besedilo je prevedel in z opombami opremil Jernej Meden. Strokovna redakcija prevoda Matjaž Vesel.

Newtonova filozofska teologija in filozofija narave v korespondenci z Richardom Bentleyjem

2024-12-12T16:51:07+01:00

Avtor v prispevku predstavi okoliščine korespondence med teologom in klasicistom Richardom Bentleyem in filozofom Isaacom Newtonom. Bentley je v svojih osmih Boylovih predavanjih, naslovljenih Ovržba ateizma, uporabil številne misli in ugotovitve, ali pa njihove izpeljave, iz Newtonovih Matematičnih principov filozofije narave, ker pa ni pa bil povsem prepričan, ali jih dovolj dobro razume, se je obrnil na Newtona s prošnjo za dodatna pojasnila. Newton v svojih odgovorih pojasnjuje nekatere temeljne elemente svoje filozofske teologije ali metafizike in filozofije narave, predvsem o vlogi in delovanju Boga pri stvarjenju in ureditvi sveta. Tako Bentley kot Newton sta prepričana, je svet ustvaril »umni dejavnik«. Drugi pomemben vidik korespondence predstavljajo Newtonova razmišljanja o gravitaciji ali, povedano drugače, vprašanje, ali je gravitacija materiji vrojena ali ne, in o možnosti delovanja teles na daljavo.

Korespondenca med Richardom Bentleyem in Isaacom Newtonom

2024-12-12T16:57:49+01:00

Besedila je prevedel Arne Kušej. Strokovno redakcijo prevoda je opravil Matjaž Vesel, ki je napisal tudi večino opomb.