Filozofski vestnik

Uvodnik: Ponosna nepismenost

2026-01-08T12:28:24+01:00

Članek je uvodni uredniški prispevek k posebni številki revije Filozofski Vestnik, posvečeni knjigi Joan Copjec iz leta 1994 z naslovom Read My Desire: Lacan Against the Historicists. V njem avtor predlaga, da je treba vztrajno nasprotovanje Copjecinim uvidom, ki ga lahko opazimo na področju teoretske humanistike, razumeti kot simptom radikalne spremembe v mišljenju, ki jo knjiga sproža, ta simptom pa je zakamufliran v ponosno zagovarjanje nepismenosti želje, kar Copjec kritizira. Avtor sledi tej ponosni nepismenosti do njenih izvorov v intelektualnih posledicah študentskih uporov v Parizu leta 1968 in trdi, da lahko vrnitev k Read My Desire zdaj, trideset let po njeni prvi izdaji, nekaj pove o študentskem radikalizmu in uporni mladini na splošno, na način, ki se etično odziva na politične in družbene zahteve sedanjosti. Članek se zaključi s povzetkom drugih prispevkov v tej številki in načinov, na katere vsak od njih uvaja nove interpretacije Read My Desire, ki dokazujejo trajen vpliv knjige in ponovno poudarjajo njen še neizkoriščen potencial.

Kvir fantomska bitja

2026-01-08T12:49:31+01:00

Katere so sodobne oblike foucaultovskega historicizma, ki ga je knjižni projekt Read My Desire poskušal popraviti? V teoretski humanistiki je danes zagotovo najbolj prodorna različica omenjenega historicizma oživitev obrata ne k realnemu, temveč k realnosti, skratka, k materialnemu oziroma fenomenalnemu in navsezadnje k biti kot taki. Na splošno je cilj te sodobne miselne usmeritve bodisi emancipirati človeštvo od določujočih popačenj subjektivnosti, od transcendentalne konstitucije apercepcije, bodisi tej človeški funkciji odvzeti privilegij njene domnevne osrednje vloge in jo s tem zvesti na raven, ki jo zasedajo vsa druga živa in neživa bitja. V članku avtor trdi, da definicija vzročnosti, kot jo poda agentni realizem, kljub trditvam o svoji kompleksnosti in nedoločenosti (da ne omenjam linije, ki se navezuje na isto strukturalno lingvistiko, ki je oblikovala Lacanovo misel), na koncu pade pod obtožbo historicizma. Prav zaradi svoje alergičnosti do nenavadne vzročne zmožnosti negativnosti so pojmovanja »materialno-diskurzivnih interakcij« in »znotraj-agentnih prostorsko-časovnih pomenov« v argumentu agentnega realizma indic njegovega zločina. Skratka, dvoumno opredeljeno razmerje diskurza do dosledno nedoločene ideje materije in posledično izginotje diskurzivne nezaključenosti oziroma necelosti diskurza iz polja vzročnosti ne le zamegljuje retroaktivno kreacionistično moč označevalca, temveč tudi dela neberljivo tisto, kar bi lahko imenovali želja empiričnih naravoslovnih znanosti, tako v njeni humanistično-progresivistični kot tudi v resnično nezavedni obliki.

Dojka in pomol

2026-01-08T12:54:32+01:00

Prispevek raziskuje možnost prekoračitve tesnobe v dialogu s petim poglavjem knjige Joan Copjec Read My Desire, »Vampirji, dojenje in tesnoba«. Pri tej prekoračitvi gre za dejanje svobode, ki človeku odpira prihodnost. Medtem ko v naslovu zadevnega poglavja iz Copjecine knjige odmeva naslov Freudovega spisa, pa v naslovu pričujočega članka »Dojka in pomol« odmeva naslov slike »Deklica in smrt«, ki omogoča analizo fantazme kot rešitve kastracijske tesnobe pri nevrotiku, kar ima za posledico omejitev želje. Analize problematike dojke kot delnega objekta in objekta-vzroka želje ter »prepovedane ženske«, ki jo Copjec najde v filmu Chrisa Markerja Mesto slovesa, izpostavijo premik od lacanovske teorije, osredotočene na simbolno, k nedavni metapsihologiji Willyja Apollona, razviti v kliniki za zdravljenje psihoz GIFRIC v Quebecu. Iz obravnave tega dela in različic izvorne fantazme, ki jih ponuja Lucie Cantin, avtorica razbere lastnosti nebrzdane težnje želje, ki ni odvisna od pogojev nevrotične fantazme in se lahko sooči s prihodnostjo, za katero v jeziku ni nobene reference.

O absolutni nemožnosti obstoja sveta

2026-01-08T12:59:50+01:00

Avtor v članku trdi, da lahko sodobni pomen psihoanalize in knjige Joan Copjec Read My Desire izpeljemo iz Freudovega doslednega zavračanja programa »za-čaranja sveta«. Številni Freudovi sodobniki so se, soočeni s silnim napadom tehnološke moderne, pritoževali nad odčaranjem sveta. Danes se ta tradicija nadaljuje kot obnovitev želje po svetu, ki si ga delimo, oziroma po skupnem svetu: kolektivno žalujemo za izgubo sveta. Delo Joan Copjec v tem kontekstu zastavlja mučno vprašanje: ali ima seksuirano bitje lahko svet? Da bi izpeljal nekatere posledice tega vprašanja, avtor v dveh korakih preuči vlogo filozofije Immanuela Kanta v knjigi Read My Desire: prvič, obravnava teoretski argument proti obstoju sveta, in drugič, preuči nekatere praktične posledice tega uvida. Copjec s svojim vzporednim branjem Kantovih refleksij o antinomijah kozmoloških idej in Lacanovih formul seksuacije učinkovito pokaže, da sta »svet« in »spol« medsebojno izključujoči kategoriji.

Minus ena ali Človeška napačna mera

2026-01-08T13:04:04+01:00

Ta članek obravnava četrto poglavje knjige Read My Desire Joan Copjec, »Krojaški nadjaz«, in iz te obravnave nadalje razvija kritiko rasizma kot oblike perverzije, ki rasnega drugega postavlja kot nadjazovskega Drugega, za katerega se domneva, da skriva obsceni užitek oziroma »voljo do užitka«. Medtem ko so druga poglavja knjige Read My Desire v zadnjih tridesetih letih odigrala ključno vlogo pri oblikovanju lacanovske teorije – zlasti lacanovske filmske teorije (»Zaklenjena soba/Osamljena soba«) in lacanovske teorije seksualnosti (»Spol in evtanazija uma«) –, poglavje »Krojaški nadjaz« še ni bilo deležno pozornosti, ki si jo zasluži zaradi svojega prispevka ne le k lacanovski teoriji rase, temveč tudi k lacanovski etiki na splošno. Da bi to pomanjkljivost odpravil, članek najprej ponovi Copjecino kritiko perverznega »krojaškega nadjaza«, ki se kaže v seriji fotografij kolonialnih drugih v oblačilih, ki jih je posnel znani francoski psiholog G. G. de Clérambault, da bi jo jasneje izpostavil. Nato Copjecino analizo Clérambaultovega krojaškega nadjaza uporabi na novejših, veliko bolj sadističnih primerih krojaškega, nadjazovskega nasilja nad postkolonialnimi drugimi po napadih na Svetovni trgovinski center in Pentagon 11. septembra 2001. S tem esej pokaže, da je za ustrezno razumevanje tako predvidljivosti kot nujnosti sklepnega poziva knjige Read My Desire k »neki drugi logiki nadjaza« treba vzeti resno »krojaški nadjaz«.

Subjekt, za katerega se predpostavlja, da voli

2026-01-08T13:11:42+01:00

V šestem poglavju knjige Read My Desire Joan Copjec trdi, da se konstitutivne omejitve ameriške demokracije simptomatsko kažejo v volilni izbiri očitno nekompetentne suverene figure. Pri voditelju, za katerega se vladanje izkaže za »nemogoč poklic« (Freud), se kastracija Drugega kaže kot univerzalni znak, ki sproži histerično obliko ljubezni celo med potencialnimi kritiki. Prispevek preučuje ključno dopolnitev te dinamike med voditeljem in skupino v »bližnjikovski« strukturi glasovanja. Ko subjekt voli, zapiše označevalec svoje drugačnosti z oznako, ki ga odtuji od drugih volivcev (s tem ko njeno drugačnost spremeni v podatkovno točko) in ga hkrati postavi v revitalizirajoč imaginarni konflikt z njimi. V tej neinterakciji pride do posebnega izračuna glede t. i. »neodločenih volivcev«, tj. demografsko konstruirane skupine posameznikov, katerih domnevno delovanje naj bi odločalo o usodi naroda. Tako volivec kot kandidat tega hipotetičnega »subjekta, za katerega se predpostavlja, da voli«, nato obravnavata tako, da volivec svoje ravnanje prilagaja vnaprejšnji gotovosti o usodnem znaku. V volilnih ciklih, kiso obvladovali praktično vse vidike državljanskega življenja, tovrstno preračunavanje tega malega podobnika (materializiranega v neskončnih javnomnenjskih raziskavah infantaziranega v rasističnih karikaturah) izvaja časovni pritisk na demokratične subjekte, ki jih pogosto prisili k prenaglim odločitvam. S primerjalnim branjem Copjecinega poglavja in Lacanovega eseja »Logični čas« ta esej zaključi z interpretacijo intersubjektivne logike, ki stoji za to časovno prisilo.

Schubertov mise-en-abîme

2026-01-08T13:15:11+01:00

V počastitev tridesete obletnice izida pomembne in vplivne knjige Joan Copjec Read My Desire: Lacan Against Historicists članek raziskuje, kako želja deluje v glasbi in jeziku. Če je nezavedno strukturirano kot govorica, potem je glasba strukturirana kot želja po govorici, ki je že bila izgovorjena. Schubertov evokativen samospev dobesedno govori o sposobnosti glasbe, da zajame in rokuje z željo kot silo, s katero je treba vedno obračunati.

Evtanazija svobode in seksualni conatus

2026-01-08T13:18:34+01:00

Eden od vrhuncev v knjigi Joan Copjec Read My Desire se nanaša na korelacijo med lacanovskimi formulami seksuacije in kantovskimi antinomijami uma. Članek sledi moderni poti svobode, od dinamične antinomije (moška stran) in Kantovega razsvetljenskega Učenjaka svobodnega javnega sveta, prek Marxove demokratične države kot kraja transcendentne svobode, do Copjecinega spola kot realnega, tj. kot svobode, ki se poraja iz nesimbolizabilnih učinkov označevalca. V skladu s tem so današnja spolna in druga identitetna samorazglašanja – katerih dico, ergo sum, »rečem, torej sem« (Jacques-Alain Miller), si prizadeva, da bi svojo bit podredil označevalcu in s tem odpravil realno – pomeni eutanazijo svobode. Nasproti temu razvoju ta esej predlaga Spinozovo substanco kot moč samoudejanjenja in imanentne vzročnosti ter singularni conatus (prizadevanje za vztrajanje in ohranjanje v svoji lastni biti) kot ključna ontološka pojma, potrebna za vzdrževanje obeh prepletenih vidikov realnega kot (nemožnega) predsimbolnega vzroka in (vse bolj prepovedanega, a neizogibnega) postsimbolnega učinka.

Spol

2026-01-08T13:21:33+01:00

Esej izhaja iz opazke, da je lacanovsko polje na splošno slavilo poglavje »Spol in evtanazija uma« iz knjige Joan Copjec Read My Desire na račun tega, da se z njim ni zares strogo ukvarjalo. Copjecino eksplozivno besedilo je bilo namreč pogosto – napačno – razumljeno kot opravičilo za brezpogojno zavračanje celotnega projekta kvir teorije (zlasti tam, kjer ta nasprotuje psihoanalitičnim teoretizacijam spolne razlike) in za pogosto pomešanje transfobnega kontratransferja s psihoanalitičnim mišljenjem.

V nasprotju s to tendenco pričujoče besedilo osvobaja kvir in transemancipacijsko jedro Copjecinega argumenta – namreč, da je edina stvar, ki ji seks služi, ta, da ne služi ničemur – od dimorfnih in včasih »cisnormativnih« izrazov, skozi katere je to radikalno jedro hkrati razdelano in spodkopano. Pričujoče besedilo postavi »Spol in evtanazijo uma« v dialog z več kvir in trans teoretiki, s čimer Copjecino misel uveljavlja kot nepogrešljivo orožje v boju proti obilici pomenov, ki grozijo, da bodo izbrisali negativnost, ta nič, ki je spol in na katerem temelji svoboda kvir in trans (beri: vseh) subjektov.

Branje (ni) zastalo

2026-01-08T13:24:28+01:00

Pričujoči intervju z Joan Copjec je retrospektiva njene formativne knjige Read My Desire: Lacan Against the Historicists. Spraševalec je Copjec povabil k refleksiji političnega in akademskega konteksta, v katerem je knjiga prvič izšla, njenega osebnega navdiha za to, da je knjigo napisala na takšen način, ter njene relevantnosti, ki traja že trideset let.

Copjec knjigo Read My Desire umesti tudi v razmerje z njenim novejšim delom, ki zadeva filme Abbasa Kiarostamija; s spremenjenim kulturnim in intelektualnim statusom psihoanalize; z grozljivo razsežnostjo ameriške volilne politike ter nemišljenimi fantazmami, ki jo strukturirajo; ter z razmerjem med psihoanalizo in islamom. Intervju se zaključi z nekaterimi namigi, kam se Copjecino raziskovanje, poučevanje in pisanje usmerjajo sedaj in v prihodnosti.