Filozofski vestnik https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik <p>Filozofski vestnik (ISSN 0353-4510) je glasilo Filozofskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Filozofski vestnik je znanstveni časopis za filozofijo z interdisciplinarno in mednarodno usmeritvijo in je forum za diskusijo o širokem spektru vprašanj s področja sodobne filozofije, etike, estetike, politične, pravne filozofije, filozofije jezika, filozofije zgodovine in zgodovine politične misli, epistemologije in filozofije znanosti, zgodovine filozofije in teoretske psihoanalize. Odprt je za različne filozofske usmeritve, stile in šole ter spodbuja teoretski dialog med njimi.</p> ZRC SAZU, Založba ZRC sl-SI Filozofski vestnik 0353-4510 <p>Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da v njem niso kršene avtorske pravice tretjih oseb ali kake druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter da bodo povrnili morebitno škodo.</p> <p>Podrobneje v rubriki: <a href="https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/prispevki">Prispevki</a></p> Kako postanemo državljani oziroma ali sploh to postanemo? https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7222 <p>Za klasično in moderno politično filozofijo od Hobbesa prek Kanta in Hegla do Marxa postanemo državljani, ko svojo zakoreninjenost v družinske in družbene vezi spremenimo v pravni in/oziroma politični obstoj. Judith Butler in Marc Abélès, s tem da poudarjata prekarnost politike, postavljata pod vprašaj klasične distinkcije, kot je ločevanje med zasebnim in javnim, ko pokažeta, da sta imanentnost in kontingentnost konfliktov konstitutivna za vznik politike danes. Ker mislita politiko onstran države, tako Butler kot Abélès pojmujeta politični prostor kot križišče različnih razsežnosti konkretnega prostora, kjer postane vidna prekarnost teles. Opirajoč se na ta dognanja, se avtorica distancira od ontologije prekarnosti, kolikor le-ta zamrači radikalno kontingentnost svobode, ki je vedno svoboda pod različnimi pogoji. Zato da bi lahko naredili vidno kontingentnost ustvarjanja političnega prostora, je zato nujno upoštevati konkretne družbene in zgodovinske pogoje takega ustvarjanja. Neontološko pojmovanje prekarnosti politike pa nasprotno omogoča pokazati nenavadno bližino metod, ki jih uporabljajo v psihoanalizi in politični antropologiji. Psihoanalizi in politiki je skupno to, da konstruirata prostor za tavanje. Toda če psihoanalize vseeno ni mogoče priličiti politiki, kolikor ima namreč opraviti s posameznimi singularnostmi in ne kolektivi, pa vseeno lahko ponudi orodja za analizo političnih situacij.</p> Monique David-Ménard Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Klinika klinamena: materialnost simptoma https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7223 <p>Moje delo s transseksualci mi je omogočilo razumeti, kako je mogoče pojem sintoma uporabiti na njihovem primeru, in sicer natanko v tisti meri, v kateri mi je omogočil ločiti patološke strukture od nepatoloških. Branje transseksualnih spominov, ki je opora mojega kliničnega dela, mi je omogočilo videti, da je druga materializacija telesa posledica torzije, ki jo spenja pisanje.</p> Patricia Gherovici Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Veličastno telo: agambenovska ne-nerazodevajoča se golota v umetnosti https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7224 <p>Pričujoče besedilo preiskuje Agambenovo pojmovanje umetnosti, opirajoč se pri tem na njegov pojem mesijanskega, kolikor le-ta vključuje »goloto«, zato da bi na tej podlagi izpeljalo njegovo idejo o golem. Agambenova »ontologija golote« zaceli razpoko med <em>poiesis </em>in <em>praxis</em>, ki je odprla uničevalno pot k estetiki, pri čemer je osrednjo vlogo v tem procesu dodeljena goli figuri v umetnosti. Če je umetnost mogoče ponovno odkriti prek »golote«, pa nas lahko umetnost po drugi strani naredi dovzetne za tesni stik med <em>poiesis</em> in <em>praxis </em>v samem življenju, s čimer nam omogoči, da zahtevamo obnovo našega poietičnega statusa v svetu prek konstitucije naših življenj kot »form življenja«. Toda Agambenova mesijanska golota (v umetnosti – prek golote) hkrati povzroči neoperativnost suverenosti, s tem da izključi predpostavko – tisto, na katero se opira tenčica – zgolj s tem, da poudari to, kar že obstaja. Suverenost s tem izgubi svojo moč, saj je odvisna od predpostavke izjeme, ki jo Agambenova mesijanska vizija, kolikor ostaja znotraj golote, ravno izključuje.</p> Frances L. Restuccia Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Sadovska politika ali tiranija užitka https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7225 <p>Eden od naukov Freudovega <em>Nelagodja v kulturi </em>je, da je užitek, ker prinaša bolečino in trpljenje, nekaj škodljivega za subjekta. Toda ta inherentna krutost užitka postane problem za moderno moralno in politično filozofijo s Sadom, za katerega je pravica do užitka ena temeljnih človekovih pravic in kot taka univerzalna. Če je Sadova univerzalna pravica do užitka nepojmljiva zunaj okvira diskurza o človekovih pravicah, znotraj katerega je univerzalna pravica sploh mogoča, pa sadovska pravica do užitka pomeni mejo tega diskurza v tisti meri, v kateri Sadov despotizem strasti ne zagovarja pravic človeka, marveč pravice užitka. Toda ali sploh lahko obstaja nekaj takega kot etika in, posledično, politika užitka, če sta etika in politika utemeljeni na razmerju do Drugega, užitek, ki je po definiciji solipsističen, avtističen, pa status Drugega ravno problematizira? In narobe, če Sadov emancipatorni projekt meri na uresničenje tiranije užitka prav na ravni družbe, potem bi se lahko vprašali, kakšna je družbena vez, ki je utemeljena na užitku, ki se zdi nezdružljiv z njo? Zato da bi odgovoril na ti vprašanji, pričujoči članek analizira radikalno naravo Sadovega despotizma strasti kot reinvencijo družbene vezi, ki med seboj poveže dve nekompatibilni instanci: svobodo in užitek.</p> Jelica Šumič Riha Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Spekulativna figura psihe: Freud – Derrida https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7226 <p>V <em>Interpretaciji sanj</em> Freud predstavi nezavedno kot mejno figuro, ki niha med ugodjem in neugodjem, formo in vsebino, dejanskostjo in nematerialnostjo. V poznejših tekstih Freud vpelje spekulativne pojme, ki ustezajo tem trenutkom nihanja, pri čemer se tudi psiha razgrinja kot spekulativna figura. Centralno vprašanje pričujočega članka je zato: kako lahko filozofija zapopade spekulativno telo psihe? Enega odločilnih poskusov v tej smeri vidimo v Derridajvem odgovoru psihoanalizi. Dekonstrukcija je prizadevanje rekonstruirati psihoanalizo kot drugo filozofije, obenem pa dekonstruira tudi možnost drugega kot takega. Dekonstrukcija torej zavrača psihoanalizo kot »drugo« in vztraja na svoji lastni istosti, vendar ne more ohraniti te distinkcije. Posledično je filozofija situirana na mesto strukturne nemožnosti in proizvaja svojo lastno izgubo, s čimer je neskončno bolj priličena psihoanalizi.</p> Jan Völker Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Čista govorica in jejezik: srečanja med Benjaminom in Lacanom https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7227 <p>Pričujoči prispevek si prizadeva odpreti dostop – pobuda, ki je razmeroma redka tako v polju filozofije kot psihoanalize – med mislijo Jacquesa Lacana in frankurtsko šolo, pri čemer se osredinja predvsem na obravnavo koncepcij govorice in idioma v delu Walterja Benjamina in Lacana. Avtorja bo pri tem vodilo Agambenovo branje Benjamina, branje, ki v ospredje postavlja idejo izvira človekovega zgodovinskega stanja, ki je dojeto kot neločljivo od in celo sovpadajoče z vznikom pomena v človeški govorici. Opirajoč se na tako branje se članek loti, sledeč pri tem Benjaminu, vprašanja možnosti druge govorice, ki jo Benjamin ponekod predstavlja kot nekaj, kar je umeščeno pred zgodovino in padcem govorice v polje pomena, ponekod pa kot nekaj, kar je umeščeno po zgodovini. Na tej podlagi članek obravnava idejo »čiste govorice«. Ali je na tej podlagi mogoče povleči vzporednico med »čisto govorico«, ki jo je obravnaval Benjamin, in pojmovanjem »črke« v Lacanovem mišljenju? To je pot, ki jo odpira pričujoči tekst.</p> Clàudio Oliveira Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Kant in vprašanje realizma https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7228 <p>Kantova transcendentalna filozofija je zaradi svojega obrata k subjektivni konstituciji dejanskosti danes pogosto predstavljena kot tako rekoč paradigmatski primer korelacije subjekta in objekta in je kot takšna izpostavljena očitku, da ni zmožna misliti nekonstruiranega sveta brez ljudi, da torej odvrača mišljenje od slehernega realizma. V nasprotju s tem razumevanjem Kanta prispevek razvija in utemeljuje stališče, da nam ravno Kantova filozofija, pod pogojem, da jo razumemo in prikažemo v njeni sistematični naravnanosti, tako, kot se ta naravnanost naposled manifestira v pojmu estetske reflektirajoče razsodne moči v tretji <em>Kritiki</em>, omogoča, da zastopamo in razvijemo v filozofiji stališče realizma.</p> Rado Riha Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Ali je Kitajska sposobna prehiteti svet v filozofiji in estetiki? Odziv na komentarje Aleša Erjavca, Ernesta Ženka in Roka Benčina o teorijah zhuyi in Bie-moderni https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7229 <p>Evropski filozofi in estetiki trdijo, da imajo humanistične vede na Kitajskem, vključno s filozofijo in estetiko, morda svetlo prihodnost, vseeno pa v njih ne vidijo nujno nečesa prvorazrednega. V nasprotju s tem pogledom bie-modernizem (<em>bie xian dai zhuyi</em>) verjame, da ima kitajska humanistika pričakovanja svetovnih razsežnosti, čeprav obstajajo glede tega različne motivacije, ko gre za kitajsko vlado in ko gre za kitajsko ljudstvo. Ob tem, da pogrešata najosnovnejšo razsvetljensko modernost, kitajska družba in kitajska humanistika pogrešata tudi dejansko modernost, ki je vodila diskurz kitajske humanistike od leta 1989. Le izvožena sodobna avantgardna kitajska umetnost poseduje modernost refleksije in kritike, ki je lastna bie-modernistični umetnosti.<a title="" href="#_ftn1"><sup><sup>[1]</sup></sup></a> Le če se kitajske humanistične vede lahko učijo od duha kitajske avantgarde ter so zveste bie-modernizmu, lahko vstopijo v mednarodne vrste. pripadajo lahko vstopijo v mednarodni okvir. Potem sveta ne bo nemogoče voditi.</p><div><br clear="all" /><hr align="left" size="1" width="33%" /><div><p class="Footnote"><a title="" href="#_ftnref1"><sup><sup>[1]</sup></sup></a> Teorija o bie-modernosti, ki je bila objavljena leta 2014, vsebuje tako bie-moderno družbeno situacijo kot bie-modernizem, drugi od katerih nasprotuje bie-moderni družbeni situaciji. »Bie-moderen« pomeni hibridnost pred-modernega, bie-modernega in postmodernega ali mešano družbeno obliko fevdalizma, socializma in kapitalizma. »Bie-moderen« je dvomeča modernost ali psevdo-modernost, pri čemer skuša bie-modernizem odstraniti psevdo-modernost in vzpostaviti dejansko modernost. Gl. Georgia Southwestern State University, ZDA, Center za kitajske bie-moderne študije (CCBMS), ustanovljen leta 2017.</p><p class="Footnote"> </p></div></div> Wang Jianjiang Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Preseči razlikovanje med »govorico in glasom«: ponovno premisliti izgradnjo kitajske filozofije v dobi bie-modernosti (dvomeče modernosti) https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7230 <p>Aristotel v <em>Politiki</em> razlikuje med govorico in glasom. Glas pomeni racionalno, pravično, koristno in razumljivo,medtem ko je glas živali nesmiselno zavijanje, ki pomeni nepravičnost, nekoristnost in nerazumnost. To razlikovanje je močno vplivalo na zahodno filozofijo. Ta esej trdi, da je razlikovanje »govor/glas« nerazumen in samouničevalen diskurz; resnično mednarodna filozofija ali nova knjižna republika bi morala zavreči to razlikovanje in namesto tega zagovarjati eksplozijo nacionalne filozofije, plodna kitajska nacionalna filozofija bi morala poskusiti reševati svoje lastne probleme s pomočjo kritičnega mišljenja ne pa s ponavljanjem teorije in izkustva drugih. V dobi bie-modernosti (dvomeče modernosti) morajo kitajski učenjaki v celoti upoštevati specifičnost sodobne kitajske družbe ter odvreči psevdo-modernost, predlagati različne <em>zhuyi</em> ob tem ko sledi avtentičnost modernosti. Koristen kitajski <em>zhuyi</em> ne bi smel biti omejen na kitajsko perspektivo in bi moral imeti globoko medsebojno delovanje z mednarodnim akademskim svetom, da bi lahko promoviral bolj odprto in bolj svetovljansko filozofijo.</p> Guo Yaxiong Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Moderne časovnosti v Mirnem življenju Jie Zhangkeja https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7231 <p>Članek poskuša razvozlati kompleksen preplet različnih časovnosti v <em>Mirnem življenju</em> (2006) Jie Zhangkeja. Film je bil posnet na območju gradnje Jezu Treh sotesk, največje elektrarne na svetu, vendar se osredotoča na velikopotezni proces rušenja v ozadju – zaradi nastalega akumulacijskega jezera je bilo namreč iz območja preseljenih več kot milijon ljudi. Na ozadju križanja časovnih premic modernizacije in nostalgije, ki ju strukturira določen cilj ali izhodiščna točka, Jia z značilno mešanico realističnih in fikcijskih prvin prikaže negotovo sedanjost kot čas premeščanja, iskanja in tavanja. Članek obravnava časovne in narativne strukture v filmih režiserja predvsem z vidika novejših spisov Jacquesa Rancièra, v katerih razpravlja o družbenih hierarhijah, ki jih predpostavljajo časovnosti moderne, in načinih, na katere te hierarhije rušita realistična literatura in film.</p> Rok Benčin Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3 Med vprašanji (wenti) in –izmi (zhuyi), sto let kasneje https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/7232 <p>Vse od zadnje menjave oblasti v vrhu kitajske komunistične partije je opazen premik od deklarativnega pragmatizma, ki je bil značilen za reformno obdobje Deng Xiaopinga, k ponovnemu poudarjanju pomena ideologije. Debata o pomembnosti <em>zhuyi</em>, -izmov, v umetnosti in estetiki, je ena od bolj izrazitih oblik te naravnanosti. Članek se iz tega izhodišča vrača v leto 1919, ko se v kitajskih intelektualnih krogih prvič razvname debata o odnosu med pragmatičnim in ideološkim pristopom. Polemika sledi odmevnemu članku »Več vprašanj, manj –izmov«, ki ga<em> </em>Hu Shi v tedniku <em>Mei zhou pinglun </em>objavi julija 1919. Hujevim argumentom v prid pragmatizma se postavijo nasproti Li Dazhao in drugi pripadniki nastajajočega komunističnega gibanja. Članek analizira to medsebojno polemiko članov četrtomajske generacije in odmeve polemike v nadaljnjih desetletjih do danes.</p> Helena Motoh Copyright (c) 2019-01-16 2019-01-16 39 3