Hegel, Heidegger, Adorno in konci umetnosti

Povzetek

Heglova slavna trditev o »koncu umetnosti« je bila velikokrat narobe razumljena. Njegova izjava, da »umetnost, pojmovana kot najvišja sposobnost, je in ostaja za nas stvar preteklosti« ne govori toliko o tem, daje umetnost zamenjala filozofska refleksija (o umetnosti) - kot so trdili nekateri (npr. Danto) - pač pa bolj, daje čas lepe umetnosti (se pravi: umetnost je čutno posnemanje Ideje) minil. Nasprotno, post-čutno - to je: romantično - umetnost zaznamuje ekspanzija brez primere: postalaje post-lepa, post-figuradvna, post-konkretna, post-fik-cijska in celo post-umetniška umetnost. Iz tega ne sledi, da seje umetnost končala - nasprotno, pomeni, da so se konci umetnosti pomnožili: »Na ta način romantična umetnost predstavlja samotranscendenco umetnosti znotraj svoje lastne sfere in v obliki same umetnosti.« Na primerih Adornovih in Heideggeijevih refleksij o umetnosti bom pokazal, da nam Heglov pojem romantične umetnosti omogoča razviti globje in pravilnejše razumevanje modernih in postmodernih (filozofij) umetnosti.