Heidegger, Adorno in vztrajanje romanticizma

Povzetek

Obstajajo razlogi za prepričanje, da zgodovina umetnosti od romantike do današnjih dni potrjuje Heglovo opazko, daje umetnost »stvar preteklosti«. Trditve, po katerih zdaj velja »anything goes« (A. Danto), zagotavljajo teoretske podlage, ki podpirajo ta pogled. Toda tako Hei-degger kot Adorno opozarjata, da Heglova izjava lahko dopušča konstruktivne vpoglede v kritične zmožnosti umetnosti, čeprav se zdi, da njena razlika od ne-umetnosti izginja. Heidegger in Adorno sta dediča Heglove romantike in četudi sta intelektualno umeščena v znotraj modernizma, oba razkrivata kako je sam modernizem nadaljevanje romantike. Glavne stične točke med Adornom in Heideggeijem in tudi njune razlike je mogoče zapopasti v izrazih skupnih romantičnih korenin. Mišljenje, po katerem ima umetnost kritično ali izpovedno moč, je preobrazba romantičnega ekspresivizma. Prepričanje, daje umetnost utelešenje pomena in nezvedljiva na njene materialne elemente, predstavlja razvoj Heglovega pojma duha. Določitev obsega, do katerega se postmoderna teorija sooča s temi vprašanji ali se zanje ne meni, lahko osvetli tudi njene vezi z romantiko.