Umetnost brez meja ?

Povzetek

V šestdesetih in sedemdesetih letih seje zgodila sprememba estetske percepcije. To je bil čas, ko je takoimenovani modernizem dosegel svoj vrhunec in ko je postalo mogoče zelo razvidno artikulirati to, da so mnoge bariere med »visoko« in komercialno umetnostjo padle. Čeprav je bila prva taka teoretska percepcija formulirana mnogo prej (najbolj vidno pri Walteiju Benjaminu, pozneje pa, med drugimi, pri Jean-Françoisu Lyotardu), bi lahko trdili, da pred omenjenim obdobjem teorija množične kulture ni imela odločilnega vpliva na umetniško produkcijo in nasprotno. Z vstopom v množično percepcijo so nove forme estetskih praks preobrnile vse delovanje umetnosti v družbenem imaginariju. Čeprav je razprava o problemih forme estetskih objektov (vključno s produkti »tehnoloških« umetnosti) nemara še ostala »plemenita« naloga estetske teorije, pa ni dvoma, da se estetska produkcija vmešava v reprodukcijo družbe na veliko bolj odločilni način, kot je poprej lahko kdorkoli sploh sanjal. Vendar je kompleksni pomen te transformacije, ki se vpisuje v sociološki pojem »refleksivne družbe«, še odprt preiskovanju. Novi premislek o razmeijih med estetsko in umetniško prakso ter družbenimi spremembami z gledišča hegemonije in njene intelektualne ter politične označevalnosti omogoča dekonstruktivne vpoglede v dosežke modernizma, kot so na primer Antonionijevi filmi, Warholove »izjave« ali modni slogi.