IZVIRNE POTEZE DELOVANJA MISIJONARJA FRANCA PIRCA

Povzetek

F. Pirc (1785-1880) ima med slovenskimi misijonarji izvirno mesto zaradi svoje pozne odločitve, da postane misijonar in zaradi izvirnega pristopa do okolja, v katerem je deloval. Deloval je na ozemlju dveh škofij: Detroit, Mich. (1835-1852) in St. Paul, Minn. (1852-1873), postavil je temelje poznejši škofiji St. Cloud, Minn. Poleg temeljnega cilja, da bi Indijance rodov Ottawa in Chippewa seznanil z evangelijem in med njimi ustanovil krščanske skupnosti, se je zavzemal za ohranjanje njihove kulturne izvirnosti in pravic, ki so bile prav v obdobju pospešenega nastajanja Združenih držav in intenzivne kolonizacije še bolj ogrožene. Tako se njegovo delovanje ni omejilo le na širjenje krščanstva, temveč je imel vedno pred očmi vse razsežnosti življenja indijanskih skupnosti; med temi mu je bila posebej blizu skrb za njihovo zdravje. Ker je bil pišoč človek, se je s svojimi dopisi pogostokrat oglašal v tisku na Slovenskem in z daljšimi poročili za Leopoldinino misijonsko družbo na Dunaju, ki je bila organizatorica načrtnega zbiranja sredstev za misijone v Severni Ameriki. F. Pirc je pripravil več indijanskih in nemških besedil, od katerih je večina ostala v rokopisu. Na razne načine je zbiral sredstva, potrebna za delovanje misijonskih postaj, in širil informacije o misijonskem delu. Za nadaljevanje misijonskega in splošno kulturnega dela med Indijanci si je pridobil več sodelavcev; temu je bil namenjen edini obisk na Kranjskem v letu 1864. Poseben pričevalni pomen imajo njegova poročila ljubljanskima škofoma A. A. Wolfu in J. Vidmarju. Kot zelo praktično in vsestransko usmerjen človek je realiziral vrsto pobud, ki so izboljšale vsakodnevno življenje Indijancev. Hkrati je postavljal temelje cerkvenih skupnosti, ki so jih oblikovali evropski izseljenci. Ob tem je ves čas bivanja v Ameriki ohranjal stike s slovenskim prostorom, kjer si je ustvaril ugledno ime; po vrnitvi v Ljubljano leto 1873 so mu rojaki dali ime “očak indijanskih misijonov”.