SLOVENSKI INTELEKTUALCI/IZSELJENCI NA HRVAŠKEM: JERNEJ BARTOL(MEJ) FRANCELJ (1821-1889)

Povzetek

Po letu 1848 oziroma 1851 je začel neoabsolutistični režim energično uveljavljati germanizacijo celotne monarhije. Namen in cilj upravnih reform je bil oblikovati enotno administracijo za vso državo, ki bi bila v rokah nemško govorečih uradnikov. Hkrati z uvedbo enotnega državnega jezika, je bil Bachov cilj tudi zatreti vsa nacionalna gibanja, predvsem gibanja slovanskih narodov. Med nemško govorečimi uradniki, ki naj bi uvajali enoten nemški jezik so bili tudi slovenski intelektualci, t.j., znanstveniki in srednješolski oz. gimnazijski profesorji, ki so takrat »spadali« med državne uradnike. Mnogi so, predvsem zaradi državi neljubega političnega prepričanja, lahko delo oz. službo dobili le zunaj ožje domovine. Največ Slovencev je oblast poslala na Hrvaško, takrat sestavni del ogrskega dela monarhije. Med tistimi, ki so dobili priložnost zaposlitve na Hrvaškem je bil tudi Jernej Bartol(omej) Francelj, gimnazijski profesor zgodovine, zemljepisa in slovanskih jezikov, sicer pa v policijski kartoteki voden kot »ilirist in panslavist«. Potem , ko je nekaj časa poučeval na Reki in v Zagrebu, se je za stalno naselil v Varaždinu in se zaposlil na tamkajšnji gimnaziji. Poleg profesorskega dela si je zadal nalogo izobraževati tudi kmete in obrtnike, pa tudi ženske; v ta namen je začel izdajati tudi časopis Pučki prijatelj, s katerim je skušal dvigniti raven splošne razgledanosti prebivalstva. Med svoje naloge je postavil tudi uvajanje modernejšega kmetovanja na Hrvaškem. Kljub neugodnim političnim razmeram se v svojem časopisu ni izogibal političnim razmišljanjem; predvsem ni nikoli prikrival svojih simpatij za ilirsko gibanje, za politiko Čehov ter simpatij za hrvaške nacionalne interese proti Madžarom. Kljub temu, da se je povsem vživel v hrvaško družbo, se ni nikoli odpovedal svoji slovenski domovini.